Zdravniška zbornica Slovenije je kot stanovska organizacija zainteresirana za čimbolj kakovostno delo svojih članov. V skladu s svojimi pristojnostmi je Zbornica dobro poskrbela za prihodnost, saj lahko trdimo, da je program sekundarjata v relativno kratkem času dal vidne rezultate prav na področju kakovosti dela zdravnikov. Tako so danes mladi zdravniki po opravljenem sekundarijatu oboroženi z večjim znanjem predvsem s področja urgentne medicine, kot so bile prejšnje generacije. Verjetno bi bila lahko tudi Medicinska fakulteta uspešnejša pri pripravljanju študentov na zahtevni poklic zdravnika. Žal pa danes diplomant medicine ni zrel za samostojno delo z bolniki in od tod "rešitev" v sekundarijatu. Prejšnji sistem je bil za bolnika socialno dobro naravnan in mu je pravzaprav nudil zelo dobro zdravstveno zaščito. Tudi v primerjavi s svetom je bila naša medicina na dokaj visoki ravni. Zdravnik je bil pri tem delavec, od katerega se je pričakovalo odgovorno in kakovostno delo, za njegov status in vlogo pa ni skrbel nihče. Tudi takrat so se dogajale napake, prihajalo je do zapletov in pomot, vendar so se take reči urejale znotraj ustanov in je bila javnost o tem le redko seznanjena. To je bil tudi čas takšnih in drugačnih avtoritet, ki so imele poleg strokovne predvsem politično kritje in izven zdravstvenih ustanov večinoma ni zvedelo in še manj razpravljalo o napakah ali hujših zapletih pri zdravljenju. Posameznia, tako bolnik kot zdravnik, v sistemu nista imela vrednosti in položaja, kot naj bi ga imela v demokraciji zahodnega sistema.

Tako se je Zbornica, ki je s strani vlade RS na podlagi odločbe iz leta 1993 pridobila javno pooblastilo za izvajanje strokovnih nadzorov s svetovanjem, znašla pred izzivom, da lahko preverja strokovnost svojih članov. Pravna osnova javnemu pooblastilu je določena z Zakonom o zdravstveni dejavnosti in opredeljena v Pravilniku o Strokovnem nadzoru s svetovanjem. Zakon pooblašča Zbornico za izvajanje strokovnih nadzorov s svetovanjem v sodelovanju s klinikami, inštituti in drugimi zavodi. Pri tem je treba povedati, da upravni nadzor še naprej izvaja Ministrstvo, finančni nadzor pa ZZZS. Zdravniška zbornica tako izvaja redne in izredne strokovne nadzore s svetovanjem. Redni nadzori pokrivajo osnovno zdravstvo, bolnišnično in specialistično dejavnost in zobozdravstvo. Zbornica jih opravlja na podlagi letnega programa nadzorov, ki ga potrdi Ministrstvo za zdravstvo. Vlada prek Ministrstva in na podlagi pogodbe daje tudi potrebna finančna sredstva za izvajanje javnih pooblastil. V začetku si je Zbornica zadala logičen in velikopotezen načrt, v skladu s Pravilnikom o izdaji, podaljšanju in odvzemu licence, da bi v sedemletnem mandatu obnovitve licence lahko opravila nadzor pri večini svojih članov v državi. Strokovnemu nadzoru s svetovanjem so zavezani vsi zdravniki, ki jim je bila izdana licenca za delo v neposrednem stiku z bolniki, zdravniki, ki so v rednem delovnem razmerju v javni zdravstveni službi ali kot zasebniki, zdravniki, ki opravljajo zdravniško dejavnost kot zaposleni podjetniki in tudi tisti, ki opravljajo dejavnost na osnovi pogodbenih odnosov. Namen in cilj strokovnih nadzorov s svetovanjem je ugotavljati strokovno delo, ugotavljati izvajanje strokovnih navodil Razširjenih strokovnih kolegijev in upoštevanje strokovnih doktrin. Menim, da je najpomembnejši del nadzora svetovanje. Svetovanje naj ne bi sledilo le v primerih, ko komisija meni, da je to nujno zaradi pomanjkljivosti ali napak, odkritih med strokovnim nadzorom, ampak ob vsakem nadzoru v smislu okvirnega seznanjanja nadzorovanih zdravnikov o možnostih pridobitve novih znanj s priporočanjem primernega dodatnega izobraževanja in strokovnega izpopolnjevanja.

Nadzori so bili zamišljeni kot individualni in kot taki tudi potekajo. Zaradi omejenih sredstev, ki jih v ta namen daje ministrstvo, je bilo namesto prvotno želenih 500 nadzorov na leto, opravljenih leta 1994 - 35, leta 1995 - 60 in leta 1996 - 32 nadzorov. Sedaj nadzorujemo zgolj člane, za katere velja vsaj eden od naslednjih kriterijev: da zanj predlaga nadzor posamezni osnovni odbor Zbornice; da zanj predlaga nadzor regijski odbor; ter v primeru pritožbe bolnikov ali njihovih svojcev zaradi hujših zapletov ali napak pri zdravljenju in interni nadzor ni povsem razjasnil primera.

V sodelovanji s klinikami, inštituti in drugimi zavodi smo na Zbornici sestavili seznam 126 strokovnjakov z različnih področij medicine. Izmed njih odbor za strokovno-medicinska prašanja izbere strokovnjake za člane komisije za posamezni nadzor. Člane komisije za vsak nadzor posebej potrdi izvršilni odobr Zbornice. Nadzorna komisija je sestavljena iz predsednika in dveh članov, vsi so iz istega strokovnega področja kot nadzorovani zdravnik, po možnosti z višjimi strokovnimi referencami od nadzorovanega.

Vsakemu nadzorovanemu zdravniku, skupaj z obvestilom o nadzoru, ki ga mora prejeti vsaj 15 dni pred nadzorom, pošljemo poseben vprašalnik. Nadzorna komisija mora o izvajanju nadzora obvesti tudi inštitucijo, kjer je nadzorovani zdravnik zaposlen. K sodelovanju vedno povabi tudi predstojnika inštitucije.

Po opravljenem nadzoru komisija napiše zapisnik. Na podlagi zapisnika odbor za strokovno-medicinska vprašanja izda oceno. Ta ocena je pozitivna ali negativna. Negativni oceni sledi ukrep, ki je odvisen od ugotovljenih strokovnih odstopanj ali nepravilnosti pri strokovnem delu. Odbor za strokovno-medicinska vprašanja Zbornice lahko naloži zdravniku dodatno izobraževanje na določenem strokovnem področju z opredeljenim časom in potekom izobraževanja, določi rok za odpravo ugotovljenih nepravilnosti, lahko poda predlog za obravnavo pred razsodiščem Zbornice, ali v najhujših primerih celo predlaga odvzem licence. Nadzorovani zdravnik se lahko pritoži na drugostopenjski organ: izvršilni odbor Zbornice. Ta poda odločbo, ki je dokončna. Na to odločbo se zdravnik lahko pritoži v upravnem sporu.

Zbornica lahko opravi tudi izredni nadzor. Izredni nadzor opravi na podlagi naročila zainteresiranih pravnih in fizičnih oseb - zavarovana oseba, delodajalec, zdravstveni delavec, zavod, ZZZS. Naročnik je lahko tudi sama Zbornica - kadar je bil podan utemeljen sum, da je bila storjena strokovna napaka. Stroške nadzora nosi naročnik. Torej ne drži informacija, ki se je pojavljala v nekaterih krogih, da se nadzori opravljajo zgolj na podlagi plačila. V zadnjih dveh letih je Zbornica opravila 7 izrednih nadzorov.

Ob teh golih, predvsem pravno opredeljenih dejstvih, človek mora dodati nekaj opažanj in misli. Prvotne načrte in željo, da bi bili v sedmih letih - torej v obdobju mandatne veljavnosti licence - nadzorovani vsi člani Zbornice, smo oblikovali z namenom, da bi bil nadzor splošno sprejeta in primerna oblika strokovnega nadzora, s poudarkom na svetovanju, ki bi bila za zdravnika dobrodošla, koristna in vzpodbudna. Kakršnokoli izbiranje zdravnikov za nadzor, ki ni sistematično ali pa povsem naključno v okviru sistemskega nadziranja vseh zdravnikov v mandatnem licenčnem obdobju, daje nadzorom drugačno noto, kot bi jo imeli, če bi bili nadzori redni in bi zajeli vse zdravnike. Iz strokovnega staišča je nadzor nujen in se lahko izvaja na različnih ravneh in na različne načine, na primer samonadzor ali notranji nadzor. Zdravnikovo delo pa je preveč odgovorno, da bi tak nadzor zadostoval. Človek sam navadno ni dovolj kritičen do svojega dela, njegovi sodelavci pa tudi iz različnih razlogov ne morejo biti tako objektivni, kot so strokovnjaki, ki pridejo iz drugih ustanov.

S poudarkom na svetovanju naj bi bili nadzori Zbornice tudi s strani nadzorovanega zdravnika zaželen način uveljavljanja slovenske doktrine zdravljenja. Prav zato si želimo, da bi se vsaj približali optimalnemu številu nadzorov in s tem pomembno vlogo nadzorov s svetovanjem uveljavili v dobro članom in predvsem v korist zdravstveni dejavnosti, katere nosilci so zdravniki. Pridobitev javnih pooblastil vsekakor predstavlja tudi pridobitev določene moči in možnosti ukrepanja. To pa nosi s seboj veliko odgovornost, zato mora stanovska organizacija kar najtesneje sodelovati s strokovnimi združenji, s Slovenskim zdravniškim društvom, Medicinsko fakulteto, s klinikami in zavodi. Zaradi majhnosti naše države in omejenega števila strokovnjakov nam je tako sodelovanje olajšano, saj veliko zdravnikov hkrati sodeluje v več organizacijah in ustanovah, zato so dobro seznanjeni s problemi. Po drugi strani tako stanje prinaša nevarnost večje koncentracije moči, možnosti odločanja in vpliva določene skupine ljudi. To dejstvo zahteva maksimalno etično in moralno odgovornost ter objektivnost in morda bi bilo dobro na nekaterih področjih le uveljaviti konkurenčno klavzulo.

V bodočnosti nas čakajo tudi bolnišnični nadzori, pri katerih naj bi na ustrezen način sodelovala Zbornica. Tu je v ospredju skrb za zagotavljanje dobre klinične prakse in s tem kakovostnega zdravljenja. O možnostih in načelih izvajanja takih nadzorov je pisal v oktobrski številki Izide prof. dr. Jure Šorli.

Če želi biti zdravnik na tekočem vsaj s tistim segmentom medicine s katerim se ukvarja, se mora izpopolnjevati vse življenje. Da med zdravniki ne bi bilo več sindroma Christopherja Robina*, ki je sedaj še kar prisoten pri nekaterih, naj bi stanovska organizacija skupaj s strokovnimi združenji in sekcijami zdravniškega društva in seveda ob sodelovanju medicinske fakultete skrbela tudi za kontinuirano izobraževanje vseh naših zdravnikov. To je vsekakor velik zalogaj za vse, ki naj skrbijo za kakovostno delo naših zdravnikov in tudi za naše, tako težko pričakovano vstopanje v Evropo. Potrebno bo znati ne le organizirati izpopolnjevanja ampak predvsem pravilno vrednotiti številne možne oblike in vrste izpopolnjevanj in izobraževanj. Ko bomo uveljavili in izvajali kontinuirano izobraževanje zdravnikov bo tudi vloga strokovnih nadzorov s svetovanjem dobila nove razsežnosti in bo zajeta v celoten sklop delovanja Zbornice pri njeni vlogi in skrbi za strokovnost njenih članov. Tako bo lahko borba Zbornice za stanovske pravice, vlogo in ugled zdravnikov v družbi uspešnejša.

	prejšnji članek	naslednji članek