Zanimalo nas je naslednje:

• Ali ima koncesionar lastne prostore, ali najete izven zdravstvenega doma ali pa najete v zdravstvenem domu?
• V kolikor nima najetih v zdravstvenem domu, nas je zanimalo zakaj? Ali zato, ker mu zdravstveni dom ni želel dati prostorov v najem (pod sprejemljivimi pogoji), ali pa so temu botrovali drugi razlogi.
• Dalje nas je zanimala starost stavbe, velikost ordinacijskih prostorov, ali si ordinacijo deli z drugim zdravnikom, velikost čakalnice in koliko timov gravitira na isto čakalnico.
• Predvsem pa so nas zanimali mesečni stroški najemnine v ožjem pomenu (z vzdrževanjem), stroški obratovanja (ogrevanje, čiščenje, elektrika itd.), oziroma skupna najemnina (brez eventuelne najemnine za opremo).
• Poučna je tudi zdravnikova ocena o kakovosti prostorov, višini najemnine in njegova pričakovanja glede pomoči Zbornice.

Le 46% koncesionarjev ima prostore najete v zdravstvenih domovih. 14% koncesionarjev je bilo prisiljenih investirati v lastne prostore ali ordinacijo najeti drugje, ker jim je zdravstveni dom odrekel gostoljubje. 40% pa je takih, ki imajo lastne ali drugje najete prostore zaradi drugih razlogov. Gre večinoma za obratne ambulante, otroške zobne ambulante po šolah, ali pa so si po svoji želji uredili lastne prostore.

V zdravstvenem domu najeti ordinacijski prostori so v povprečju veliki 37.01 m2 in v njih dela povprečno 1,08 zdravnika. Čakalnica je velika 18.76 m2 in služi 2.07 zdravnikom. Skupna najemnina v zdravstvenemu domu najetih prostorov (brez najema opreme) znaša povprečno 93.029 SIT na mesec ali 27.11 DEM na m2 (v cenah julij 97 in s tečajem marke 93 SIT).

Pri obračunavanju najemnine smo za uporabno površino upoštevali ordinacijske prostore (s sestrskim prostorom, prevezovalnico, zobotehniko, kartotečno sobo, itd.) in čakalnico. Zaradi primerjave nismo upoštevali ostalih prostorov, kot so hodniki in stopnišča), podobno kot se to ne upošteva pri komercialnem najemanju stanovanj in poslovnih prostorov. Razlika lahko nastane le pri sanitarijah, ki pa predstavljajo le nekaj % uporabne površine.

Koncesionarji, ki so bili prisiljeni najeti prostore drugje, imajo večjo ordinacijo (51.65 m2), v kateri dela 1,17 zdravnika in manjšo čakalnico (17.14 m2), ki služi 1,64 zdravnikom. Ti kolegi plačujejo skupno najemnino v povprečju 109.149 SIT na mesec oziroma 24.10 DEM na m2.

Visoko "profitna" najemnina zunaj zdravstvenega doma je torej v povprečju za 11% nižja kot "neprofitna" najemnina v zdravstvenem domu.

Če je torej tu le 11%-na razlika, pa najdemo nerazumljivo velike razlike med samimi zdravstvenimi domovi. Ugodno povprečno najemnino (do 15 DEM/m2) imamo v ZD Slovenska Bistrica, Postojna, Mozirje, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah in Velenju. (Šmarja pri Jelšah in Velenja pravzaprav ne moremo ocenjevati, ker smo iz teh dveh zdravstvenih domov prejeli le po en odgovor koncesionarja, ob vsem tem pa je naprimer v Velenju od 7 koncesionarju le enemu uspelo dobiti prostore v najem v zdravstvenem domu). Zmerno najemnino (16-20 DEM/m2) imamo v ZD Idrija, Zagorje, Vrhnika, Maribor in Murska Sobota. Profitno najemnino (21-30 DEM/m2) imamo v ZD Trbovlje, Kranj, Šentjur pri Celju, Domžalah, Ravne na Koroškem, Celju, Žalcu, Sevnici, Črnomlju, Tolminu, Brežicah, Škofji Loki, Kopru, Logatcu in Ptuju. Visoko profitno oziroma oderuško najemnino (31-40 DEM/m2) zaračunavajo ZD Metlika, Nova Gorica, Slovenj Gradec, Jesenice, Kočevje in Piran. Skrajno oderuško najemnino (nad 41 DEM/m2) pa zaračunavajo ZD Kamnik, Radlje ob Dravi, Dravograd, Novo Mesto, Radovljica, Ribnica, Litija in Lenart.

Glede ostalih zdravstvenih domo nimamo podatkov, ker nismo prejeli odgovorov ali pa kratkomalo ni koncesionarja v prostorih zdravstvenega doma. Tudi sicer so nekateri zdravstveni domovi izrazito odklonilni do oddaje prostorov v najem. Prednjači seveda zdravstveni dom Ljubljana. Sledi že omenjeno Velenje. Od 13 koncesionarjev s področja zdravstvenega doma Murska Sobota, ki so na anketo odgovorili, sta le dva uspela dobiti prostore v najem. Podbno je tudi v Ptuju in Kopru.

Tudi znotraj posameznega zdravstvenega doma srečujemo velike razlike. V Šentjurju naprimer plača nek zdravnik 12 DEM/m2, njegov kolega pa istemu zdravstvenemu domu 33 DEM/m2. V Kočevju je najnižja najemnina v zdravstvenem domu 17 DEM/m2, najvišja pa 46 DEM/m2. V Slovenj Gradcu pa imamo celo najnižjo 16 DEM/m2, najvišjo pa 50 DEM/m2.

V celoti najnižje najemnine (do 10 DEM/m2) plačuje devet anketirancev, od katerih ima eden prostore v ZD Maribor in eden v ZD Tolmin ostali pa najete izven zdravstvenih domov.

Najvišje najemnine (nad 50 DEM/m2) plačuje 15 anketirancev, od katerih so 4 izven zdravstvenih domov, ostali pa v zdravstvenih domovih in sicer po eden v Portorožu, na Bledu, v Slovenj Gradcu, Radljah ob Dravi, Dravogradu, Novi Gorici, Šentjurju, Šempetru in Novem Mestu, po dva pa v Kamniku.

Ob tako visokih najemninah, ki pogosto presegajo 140.000 SIT, velja pripomniti, da ima naprimer ordinacija splošne medicine za "vse" materialne stroške na voljo 206.345 SIT in za "vso" amortizacijo 39.274 SIT na mesec. Obratovalni stroški (brez plač snažilke in hišnika) se krijejo iz sredstev za materialne stroške, najemnina z vzdrževanjem pa iz sredstev za amortizacijo. Sredstva, ki jih koncesionar prejme iz naslova amortizacije, ne morejo torej v ničemer kriti stroškov čiste najemnine.

V primeru visokih najemnin smo skupaj z odgovorjenim anketnim listom večinoma prejeli tudi fotokopijo najemne pogodbe in zadnjega računa, v nekaterih primerih pa tudi obrazložitev, s katero je direktor dokazoval koncesionarju utemljenost tako visoke najemnine.

Pri višanju najemnine se običajno uporabljajo naslednje metode:

1. zdravstvenega doma se dosledno sklicuje na občinski pravilnik ali odlok, ki določa najnižjo najemnino 9, 10 ali 13 DEM/m2, pri čemer pa noče v tej najemnini videti nobenih stroškov vzdrževanja ali obratovanja in jih pojmuje kot čisto najemnino (ki jo ZD seveda ne odstopajo občini in mu zato pomeni čisti dobiček).
2. vzdrževanja ne utemeljujejo z računi o izdatkih, ampak direktor določi vsoto, ki naj bi pomenila delež vzdrževanja celotne stavbe in vseh ordinacij v stavbi, čeprav že več let ni bil v koncesionrajeve prostore vložen noben tolar - predvsem, če gre za prostore v dislocirani zdravstveni postaji.
3. bolj nedokazana in neutemeljena pa je vsota, ki jo mesečno zaračunavajo kot obratovalne stroške (čiščenje, elektrika, ogrevanje, komunala, zavarovanje, itd.). Če od vsote, ki jo zaračunajo, odštejete čiščenje (300 SIT/m2, kot je bruto cena čiščenja poslovnih prostorov v Ljubljani) in delež hišnika, ugotovite, da morate za elektriko, vodo, telefon, ogrevanje, komunalo in zavarovanje plačevati tudi do trikrat več kot za svojo hišo, katere uporabna površina je najmanj dva do trikrat večja od ordinacijskih prostorov s čakalnico.
4. stvari so zaračunane dvakrat. Na primer stroški čiščenja 60 m2: delo 17.000 SIT, materialni stroški (čistila, ip.) 6.400 SIT, delež administrativno tehničnega kadra (17.000 x 0.l8 x 3xvišji količnik) 9.180 SIT, kar predstavlja SKUPAJ 32.580 SIT (to pomeni 543 SIT/m2). Podobno vam direktor lahko zaračuna tudi delež hišnika, pri čemer navaja letni strošek hišnika v višini 2,5 miljona SIT, ZZZS pa prizna koncesionarju letni strošek "medicinske sestre" le v višini 1,9 miljona SIT. Imamo primer, ko direktor zaračunava celo kurjača, čeprav nikoli niso kurili na premog. In imamo primer, ko direktor na račun obratovanja prostorov koncesionarju zaračunava ne le hišnika in čistilke ampak ves administrativno tehnični kader, kolikor ga koncesionarju priznava ZZZS.
5. nekaterih primerih direktor ponudi povprečno profitno najemnino (25 DEM/m2), ob tem pa zahteva, da vzame tudi opremo. Čeprav je morda oprema že amortizirana in nima nobene knjižne vrednosti več, je ne dovoli ne odstraniti in ne odkupiti, ampak jo je treba vzeti v najem po ceni, ki jo določi direktor oziroma njegov cenilec.

Najemni odnosi so tudi polni šikan kot na primer: koncesionar je dolžan naročati patronažno službo v zdravstvenem domu in ji iz svojih sredstev kriti stroške sanitetnega materiala. Koncesionar nima pravice do ključa vhodnih vrat, tako da izven rednega delovnega časa zdravstvenega doma nima vstopa v svoje najete prostore. S podpisom mora koncesionar pristati na prevzem neustreznih prostorov (na katere zdravstveno-sanitarna inšpekcija ne daje soglasja), se obvezati na investiranje v te prostore, pri tem pa se njegova investicija na noben način ne bo štela v najemnino (ki vseeno vključuje nerazumljivo visoke stroške vzdrževanja). Nek kolega nam je zaupal jasno izrečeno direktorjevo grožnjo, da "naj se pripravi", če bo v reševanje najemnih vprašanj vključeval zunanje dejavnike (kot je Zbornica ali pravni zastopnik).

Namesto zaključka

Anketa je pokazala, da je povprečna najemnina v zdravstvenih domovih celo višja kot izven zdravstvenih domov in da je ob vsem tem tudi odnos najemodajalca do koncesionarja v primeru zdravstvenih domov pogosto slabši kot v primeru zunanjih najemodajalcev. V teh primerih bi bil normalno pričakovan zaključek: Ven! Proč od zdravstvenega doma! Iščite prostore drugje!

Ker na lokani ravni ni vedno dovolj posluha za korektno sodelovanje, ohranitev zdravstvene domskosti, grupno prakso, itd., lahko le hitra in odločna zdravstveno-politična akcija prepreči nepopravljivo razprševanje osnovnega zdravstva.

Možni sta dve poti:

1. obvladamo najemnino v razumnih mejah, z upoštevanjem sredstev, ki jih v ta namen koncesionarju daje država,
2. pa koncesionarju priznamo višje materialne stroške (na račun priznavanja nižjih materialnih stroškov tistim zdravstvenim domovom, ki koncesionarjem zaračunavajo profitno najemnino).

Če pa upoštevamo tudi razporeditev moči, ki je prisotna v vsakoletnih pogajanjih za razdelitev sredstev zdravstvenega zavarovanja, nam tudi druga pot ne daje veliko upanja.

Ostaja le še ena, bolj temeljita, a dolgoročno edino učinkovita pot: pripraviti je treba take zdravstveno-politične in pravne pogoje, da bo s podelitvijo koncesije občina avtomatično dala koncesionarju v uporabo tudi ordinacijske prostore pod istimi pogoji kot jih daje zdravstvenemu domu. Šele potem bodo koncesionarji in zdravstveni dom "enakovredni" nosilci javne zdravstveni službe in enakopravni upravljalci stavbe. Šele potem se bodo lahko suvereno dogovarjali o vzdrževanju in obratovanju prostorov. In šele potem bodo postali sposobni ustanoviti poseben žiro račun, na katerega bodo zbirali sredstva za vzdrževanje in obratovanje, in ki bo vsem pregleden, tako zdravstvenemu domu kot koncesionarjem.

Utopija! Morda res. V tem primeru pa resnično ostane samo še ena pot: Zbornica določi višino najemnine, ki upošteva ne le povprečne realne stroške vzdrževanja in obratovanja ampak tudi sredstva, ki jih v ta namen prejme koncesionar. O izračunu in o vzrokih odločitve obvesti vse občine in zdravstvene domove, od določenega dne dalje pa vsi koncesionarji začn o plačevati tako določeno najemnino - ali pa jo kratkomalo prenehajo, dokler se stvari ne uredijo.
 

Tabela po zdravstvenih domovih

Zbirna tabela

	prejšnji članek	naslednji članek