Že dan pred otvoritvijo konference smo se zbrali najprej na dveurnem odprtem evropskem srečanju, nato pa smo se predstavniki 24 evropskih splošno-medicinskih združenj in akademskih organizacij, včlanjenih v ESGP/FM, sestali na uradnem sestanku Sveta Evropskega združenja splošnih in družinskih zdravnikov. Prisotna sta bila tudi predstavnika združenj hrvaških in turških splošnih zdravnikov, ki kandirajo za sprejem v evropsko združenje. Vsi skupaj smo zastopali kar 48.000 evropskih splošnih zdravnikov.

Prvo srečnje je potekalo v obliki neformalnega pogovora, sestanek Sveta pa po predloženem dnevnem redu. Kot je v svojem poročilu povedal predsednik profesor Frede Olesen, je ESGP/FM prav sedaj v prehodnem obdobju med organizacijskimi in vsebinskimi problemi. Doslej smo se ukvarjali pretežno z razvojem ustrezne organizacijske sheme in z oblikovanjem statuta, v naprej pa se bomo intenzivneje posvečali vsebinskim vprašanjem.

Ustanovitev združenja ESGP/FM Evropsko združenje splošnih zdravnikov je del Svetovne organizacije splošnih zdravnikov WONCA, ki obstaja že od zgodnjih 70-ih let in ima sedež v Avstraliji. Vsaka tri leta WONCA organizira svetovno konferenco. Tedaj se sestane tudi njen Svet, ki izvoli nov izvršilni odbor. V Svetu WONCAe je preko svojih predstavnikov zastopanih okrog petdeset nacionalnih akademskih združenj splošnih zdravnikov, po en predstavnik iz vsake države članice. Sekcija za splošno medicino Slovenskega zdravniškega društva, ki šteje 750 zdravnikov splošne medicine, je postala članica leta 1992.

WONCA je po geografskem ključu sestavljena iz posameznih regij. Na kongresu v Strasbourgu, oktobra leta 1995, se je takratna Evropska regija WONCAe združila z drugo veliko evropsko organizacijo zdravnikov splošne medicine, s Societas Internationalis Medicinae Generalis (SIMG), v Evropsko združenje splošnih zdravnikov, ki zdaj preko predstavnikov nacionalnih združenj zastopa interese vseh evropskih splošnih zdravnikov. Kot predvideva statut svetovne organizacije WONCA, ima tudi ESGP/FM delovne skupine za zagotavljanje kakovosti, za klasifikacijo, odbor za statut, za nominacije, za finance in druge.

Za razliko od svetovne WONCe pa ima ESGP/FM v izvršilnem odboru poleg predsednika, podpredsednika, tajnika in blagajnika še tri člane, ki zastopajo strokovne organizacije evropskih zdravnikov splošne medicine:

• EGPRW, ki se ukvarja z raziskovanjem v splošni medicini,
• EURACT, ki je združenje učiteljev splošne medicine,
• EQuiP, ki je pravzaprav razširjena delovna skupina za zagotavljanje kakovosti.

Slovenski zdravniki splošne medicine zelo aktivno sodelujemo v vseh treh mrežnih skupinah. EURACT že nekaj let zapored sodeluje pri nas na mednarodnih tečajih za učitelje splošne medicine. Letos je to srečanje potekalo v začetku septembra na Bledu v okviru mednarodne učne delavnice z naslovom Družina v splošni medicini. Na sočasni konferenci o razvoju splošne in družinske medicine v Evropi je tekel pogovor tudi o zelo pomembni temi: o povezavi ESGP/FM s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO).

Nekatere članice ESGP/FM, predvsem Finska in Grčija, že od leta 1995 zastopajo stališče, da članstvo predstavnikov strokovnih organizacij v izvršilnem odboru ni demokratično, še posebej, ker Združenje tem organizacjam namenja določena finančna sredstva. Večina članov Sveta pa se je tudi na letošnjem srečanju izrekla za podporo dosedanjemu sedemčlanskemu izvršilnemu odboru, saj so ta sredstva relativno majhna, predvsem pa zaradi vsebine in pomena teh organizacij. Vsi sodelujoči pa smo si bili edini glede pomena WONCAe in ESGP/FM, ki kot dežnik pokrivata, združujeta in usklajujeta dejavnosti v evropski splošni medicini. ESGP/FM v Evropi deluje kot formalni predstavnik splošne medicine v pogajanjih s SZO, z Evropsko skupnostjo in drugimi političnimi organizacijami.
 

Mednarodna klasifikacija bolezni

Predsednik prof. Frede Olesen je v svojem poročilu omenil tudi izobraževanje zdravnikov za delo v splošni medicini in prizadevanja za čim enotnejši dodipolmski in podiplomski študij družinske medicine. Vse evropske univerze naj bi imele katedre za družinsko medicino, ki naj postane obvezen predmet v dodiplomskem študiju. Specializacija iz splošne/družinske medicine naj traja vsaj tri leta. Hkrati je pozdravil in podprl tudi prizadevanja članic, ki pripravljajo strokovne seminarje, poletne šole ali kakršno koli drugo obliko strokovnega izpopolnjevanja ter posebej omenil Slovenijo in našo Mednarodno učno delavnico, ki je bila tokrat septembra na Bledu.

Predstavili so tudi novo evropsko strokovno revijo za splošno medicino, European Journal of General Practice, ki je pričela izhajati marca 1995. Glavni urednik dr. Fons Sips poudarja vlogo revije kot sredstva obveščanja med člani ESGP/FM in pri posredovanju novih akademskih usmeritev splošne medicine v Evropi. Revija se še spoprijema z začetnimi težavami, vendar je število naročnikov že doseglo tisoč. Pričakovati je, da se bo že drugo leto uvrstila na Index Medicus.

Sprejeli smo pobudo prof. Olsena o organizaciji večje evropske konference le vsako tretje leto. S sklepom, da bo naslednja taka konferenca ESGP/FM leta 2000 na Dunaju, smo ob devetih zvečer sesatnek Sveta zaključili.
 

Redna letna konferenca WONCA

Strokovni del so sestavljala predavanja in učne delavnice, obenem je namreč potekalo dogajanje v petih ali šestih dvoranah, ter razstava plakatov (posterjev) na temo Preventiva v osnovnem zdravstvu. Jutranja plenarna seja je bila skupna, nato pa smo si udeleženci izbirali, katere "seanse" se bomo udeležili, v skladu z interesi in željami. Izbira je bila res pestra, zato smo si Slovenke, Ana Slapšak Gorinšek, Vlasta Vodopivec Jamšek in Mateja Bulc ponavadi dolžnosti kar razdelile. Eva Kosta se je morala 2. 7. 1997 vrniti v Ljubljano, kam drugam, kot na delo v splošno ambulanto.

Uvodno predavanje profesorja Torstena Lauritzena z Oddelka za splošno medicino Univerze Aarhaus je kritično osvetlilo preventivo v primarnem zdravstvenem varstvu. Nazorno je predstavil razliko med ogroženostjo, ki jo za določen dejavnik tveganja navaja statistika in epidemiologija ter dejansko ogroženostjo bolnika, s katero se kot zdravniki srečujemo v ambulanti. Opozoril je na problem obsežnosti in kratkoročno majhne učinkovitosti preventivnih akcij ter opomnil na razmislek o stopnji tveganja, efektnosti in "stranskih učinkih".

Dr. Van den Bosch z Nizozemskega koledža za splošno medicino je v popoldanskem uvodnem predavanju prikazal negativne in pozitivne plati preventive v ambulanti splošne medicine, kjer ima zdravnik, ki pozna bolnika in spremlja njegovo ogroženost za razvoj bolezni, odlično priložnost za preventivno delovanje. Po drugi plati pa vnaprej ne vemo, če bodo intervencije, ki so se v raziskavah izkazale za uspešne, dejansko dolgoročno koristne tudi pri našem bolniku, medtem ko stranske učinke preventivnih ukrepov žal videvamo prej.

Profesor Godfrey Fowler z Univerze v Oxfordu se je pridružil kritikom preveč evforičnega pogleda na preventivo, ko se je vprašal, čigava domena je pravzaprav preventiva. Včasih se je s tem področjem ukvarjalo javno zdravstvo, odkar je preventiva "v modi", pa je postala bistveno bolj razširjena. Kolega meni, da bi morali preventivo v splošni ambulanti omejiti na bolnike z visokim tveganjem in na tiste, ki sami pridejo po pomoč zaradi ogroženosti ali bolezni. Svari pred pretiranim obremenjevanjem primarnega zdravstvenega varstva s problemi javnega zdravstva, saj je domena primarnega varstva v bistvu skrb za posameznike, za širši pristop pa so primernejše druge metode.

Hkrati so potekala po tri do štiri strokovna predavanja ter ena ali dve učni delavnici, dopoldan in popoldan, združena v celote po tematskih sklopih. Večina prispevkov je bila na solidni strokovni ravni, predavatelji so se potrudili, govorili kratko in jedrnato, tako, da smo se praviloma držali "voznega reda". Posebnih novosti, vsaj za slovenske zdravnike splošne medicine, ki smo v preventivi kar dobro podkovani, pa le ni bilo.

Slovenci smo sodelovali tudi aktivno:

• Strokovni svet CINDI Slovenija je predstavil sedem plakatov na temo zdravstvena vzgoja - preventivni ukrep. Osnovni poster je navedel razloge za potrebo po preventivi v ambulanti splošne medicine (študija CINDI 1990), za vsak dejavnik tveganja (kajenje, nepravilna prehrana in prekomerna telesna teža, telesna nedejavnost, zvišan krvni tlak, zvišan krvni sladkor, zvišan holesterol) pa smo pripravili še natančen pregled stanja in ukrepov, ki jih priporočamo. Med obiskovalci konference smo poželi kar veliko zanimanja, vprašanj in predlogov.
• Organizator, kolega Vaclav Beneš, ki vselej s ponosom pove, da je bila njegova babica Slovenka, je Matejo Bulc, katere babica je bila - kakšna slučajnost!- Čehinja, "vpregel", da je vodila dve seansi, predstavljala predavatelje in usmerjala razpravo. Kot je iz povedanega razvidno, smo tudi tokrat, kot ponavadi, Slovenci preživljali konferenco delovno.

Češki kolegi za izredno skladno delovanje konference, vseh njenih odborov in vseh številnih strokovnih srečanj kot tudi za izredno tenkočutno prijaznost družabnega dela konference zaslužijo vso pohvalo.

	prejšnji članek	naslednji članek