Od 30. junija do 5. julija je v Petrogradu, pod pokroviteljstvom International Union of Physiologocal Sciences (IUPS), zasedal 23. Mednarodni kongres fizioloških ved. Kot nekakšno nadaljevanje kongresa je podkomisija IUPS za pouk, Commission on the Teaching of Physiology, pripravila delavnico o pouku fiziologije. Organiziral in vodil jo je George G. Somjen (Duke University Medical Center, North Carolina, ZDA) s svojimi sodelavci iz ZDA, Kanade in Avstralije. Sedež delavnice je bil Dom tvorčestva1 kinematografistov v Repinu, mestecu (letovišču?) ob obali Finskega zaliva, približno 40 km severozahodno od Petrograda. Zaradi ustrezno močne finančne podpore (predvsem s strani IUPS) je bilo bivanje in prehrana za vse udeležence zastonj, vendar nikakor ne zaman.

Namen delavnice je bil izmenjava informacij o metodah pouka fiziologije na različnih visokošolskih stopnjah ter razprava o problemih, ki nastajajo ob tem. Za boljši potek delavnice smo udeleženci dobili vabilo, naj napišemo abstrakt o svojem delu in pripravimo poster. Tisti, ki se ukvarjajo z razvojem programske opreme za pouk fiziologije, naj za demonstracijo s sabo prinesejo vsaj prenosni računalnik.

Popolno poročilo o delavnici bo objavljeno v reviji Advances in Physiology Education.

Mehanizem odločitve, da bom sodeloval v tej delavnici, mi še vedno ni jasen. Ob prihodu v Rusijo sem jo bridko obžaloval, ob odhodu pa blagoslavljal. Pa ne zato, ker je Rusija - ne le po moji presoji - tako brezupno siva dežela, temveč tudi zato, ker je bila delavnica odlična. Pravzaprav je bila od vseh dosedanjih delavnic, ki sem se jih udeležil, ta v Repinu daleč najboljša.

Ko sem si nekoliko opomogel od pretresa zaradi videza ruskega vsakdanjika ter moje sobe v Domu kreativnosti kinematografistov sem že v Rusiji sklenil, da bom svoje vtise razdelil na strokovni ter na avanturistični del ter zapisal. Vse skupaj je bila namreč sijajna izkušnja in dokaz, da so za človeka resnično koristne le neprijetne izkušnje.

Že na začetku sta se pokazali dve smeri dela. Prva, morda malo bolj ob strani, je bila postavljena s predavanjem Student laboratories - with or without animal experiments (J. Guzek, Poljska). Drugo smer, nekakšno rdečo nit našega dela, pa so sestavljala tri predavanja: Introduction to learning theories (P. Hansen, Kanada), Introduction to Problem-based learning (PBL; A. Sefton in D. Silverthorn, Avstralija) ter Active learning in large group (R. Carroll, ZDA).

P. Hansen je v svojem predavanju predstavila dve teoriji o učenju tako, da se je precej jasno opredelila za Adult Learning Theory M. E. Knowlesa. Ko je končala, se je dobesedno razbesnela razprava o dveh vidikih. Prvi vidik je zajemal jezik ter jezikovne pregrade med učiteljem in učencem, še posebej takrat, ko je njuna materinščina različna. Ali je za govorca, katerega materinščina ni angleščina, prednost ali pomanjkljivost, da na mednarodnih sestankih mora govoriti v angleščini? Drugi vidik je zajemal trditev Adult Learning Theory, da ima študent med študijem pravico delati napake. Ali je to prav, če gre za vzgojo zdravnika, ki med svojim delom ne sme delati napak?

A. Sefton je opisala nadrobnosti pri organizaciji pouka fiziologije v obliki Problem-based learning (PBL; učenje na temelju problemov) ter prednosti in pomanjkljivosti v primerjavi s klasičnim poukom. Četudi večkrat ponovljeno, ni bilo odgovora na vprašanje, ali je mogoče pri PBL obdelati enak obseg snovi kot pri klasičnem pristopu.

R. Carroll je opisal razlike med pedagoškim (ki temelji na dražljaju zunaj učenca) in andragoškim (ki temelji na intrinzični želji učenca, da se uči) pristopom v pouku. Zato sploh ni uporabljal izraza teaching (poučevati), temveč izključno learning (učiti se). Njegovo predavanje je nekako temeljilo na Bloomovi taksonomski lestvici kognitivnega področja (znanje - razumevanje - uporaba - analiza - sinteza - evalvacija).

Predavanje J. Guzeka je bilo po eni strani temelj za diskusijsko skupino o delu študenta v laboratorju, po drugi pa za izjemno zanimivo razpravo ad hoc. Tako smo med drugim slišali tudi anekdotičen podatek, da so na nekem veterinarskem kolidžu v ZDA v celoti ukinili delo študenta na (mrtvih in živih) živalih. Študentje si pomagajo tako, da v trgovinah s hrano kupujejo piščance (t.j. njihova trupla, pripravljena za lonec ali ponev) in jih secirajo...

Po vsakem predavanju je bila obširna razprava o zadevni tematiki. Bilo je obilo govora o preverjanju znanja ter o pomenu MCQ (Multiple Choice Questions). Rob Carroll je tako poročal, da je MCQ uporaben le za preverjanje prve, mora tudi druge taksonomske stopnje Bloomove lestvice. Nils Areskog je to potrdil in poročal, da je na medicinski fakulteti v Linköpingu (Švedska) MCQ prepovedan. Namesto njega uporabljajo t.i. Structured Esasay Questions.

Vsega skupaj je bilo na voljo kakih osem običajnih računalnikov (Apple in IBM) ter dva prenosna. Enega, žal le monokromatičnega, sem pritovoril tudi jaz in z njim demonstriral svojo programsko opremo za pouk. Uporabnikom je bil na voljo tudi moj abstrakt ter poster, ob računalniku pa tudi priročnik.

Na ogled je bilo - dva popoldneva - kakih deset programov. Zajemali so ves razpon: od video-posnetkov na CD-ROMu prek matematičnih modelov do animacije.

Matematični so bili štirje. Dva iz nevrofiziologije ter dva moja (krvna obtočila ter ledvice).

En izvod svojega izdelka sem zamenjal za CD-ROM Kidneys in health and disease (Dallemagne C. et al., Queensland University of Technology, Brisbane, Avstralija).

Izjemno zanimiv (tudi zaradi cene, samo 60 US$) je bil tudi CD-ROM Brainstorm, Interactive Neuroanatomy (Mosby, za Windows 95), narejen za ilustracijo učbenika.

Najboljši program je bil iz skupine animiranih. Obravnaval je mehanizem sekrecije solne kisline v želodcu. Potem ko je uporabnik v membrano celice, ki izdeluje solno kislino, pravilno vstavil transporterje ter kanale, je lahko opazoval nastajanje produktov. Program zdaj preskušajo in žal še ni naprodaj.

V računalniški delavnici je bila na voljo zadnja številka revije Advances in Physiology Education, ki jo dvakrat na leto (kot nekakšen privesek reviji American Journal of Physiology) izdaja American Physiological Society. Bilo me je kar sram, ker za obstoj te revije nisem vedel.

Prvi dan sem sodeloval v skupini, ki jo je vodil Rob Carroll in je obravnavala temo Student laboratory exercises. Uvodoma smo se seznanili, da ponekod (npr. Vietnam) o računalniški simulaciji lahko le sanjajo, da pa je uporaba poskusnih živali za laboratorijske vaje praktično neomejena. V razvitih deželah pa je ravno obratno. Delo s poskusnimi živalmi na vajah za študente vse bolj omejuje zakonodaja in vse bolj primanjkuje osebja, ki takšno delo obvlada. Spet drugod, npr. na Karlovi univerzi v Pragi so pred leti poskuse na živalih ukinili, zdaj jih ponovno uvajajo. Sklep naše skupine je bil nekako takšen: Poskus na poskusni živali je za študenta nujen, saj je takšen poskus edina možnost, da se študent seznani z biološko variabilnostjo. Zato ima enak poskus na različnih živalih (iste vrste) različen potek. Poskuse in vivo pa je treba dopolniti z računalniškimi simulacijami. Tako se po eni strani zmanjša poraba poskusnih živali, po drugi strani pa omogoči poljubno ponavljanje pravil, značilnih za živo snov.

Seveda je bilo mnogo govora, ali naj študent neposredno dela na poskusni živali (t.j. razvija ročne spretnosti), ali naj gre za demonstracijo poskusa na živali. Tu sem poročal o naših izkušnjah z demonstracijskim poskusom (vaja o krvavitvi na kuncu ter pletizmografija vsega telesa budre). V razpravi smo ugotovili tole: Če je na voljo dovolj časa, da se študent nauči dela na poskusni živali ter ustreznih ročnih spretnosti, potem je to pristop izbora.

Drugi dan sem sodeloval v skupini, ki jo je vodil Nils-Holger Areskog. Skupina je morala pripraviti odgovor na tole vprašanje: "Dekan vaše medicinske fakultete želi uvesti učenje na temelju problemov (PBL). Kaj mu boste svetovali?" Nils Areskog (sicer upokojen klinični fiziolog) je našo skupino očitno vodil zato, ker je bil eden uspešnih pobudnikov za to obliko pouka na Faculty of Health Sciences v Linköpingu na Švedskem. Svoje sklepe smo zapisali na plakat in ga predstavili na plenarnem zasedanju.

Povzetek naših sklepov:
1. Odpor proti PBL izvira iz:

2.1. slabo načrtovanje, slabo opredeljeni cilji, težave z učnim osebjem;
2.2. neustrezno usposobljeni učitelji;
2.3. preveč dela, premalo svobode za delo.

3.1. temeljito izobraziti učitelje in sodelavce;
3.2. nasprotnikom razložiti teorijo in prakso in jih soočiti z uspešnimi študenti, ki sodelujejo pri PBL ali so takšno obliko študija že dokončali;
3.3. privrženci PBL morajo opisati cilje ter opredeliti obravnavane probleme;
3.4. tutorji morajo preigrati vzorce sej PBL, jih posneti z video-kamero ter proučiti;
3.5. v pouk kot tutorje pritegniti tudi uspešne študente iz prejšnjih tečajev.

4.1. IUPS naj podpre ustanove, na katerih uspešno poteka pouk v obliki PBL, da organizirajo tečaje za urjenje učiteljev v PBL (PBL-training) ter za razvoj učnega osebja (staff development).

Na koncu našega plakata smo (deloma na mojo pobudo) z velikimi črkami zapisali, da je PBL tista prava metoda pouka ("PBL is the method").

V tej skupini sem spoznal fiziologa iz ZDA, ki dela na College of Chiropractics. V sklopu kolidža imajo tudi svojo hospitalno ustanovo(!). Zaradi narave dela (kiropraktika) hočejo imeti dobro anatomijo in dobro fiziologijo, zato uvajajo PBL.

Med delom v obeh malih skupinah sem spoznal tudi docentko Zuzano Červinkovo, predstojnico Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete v Hradec Kralove (sicer fakulteta Karlove univerze v Pragi). Zaradi podobne skupne anamneze (razpad prejšnje države ter prehod iz socializma v tržno gospodarstvo) sva na delavnico v Repinu morda gledala drugače kot ostali udeleženci: nad kakovostjo delavnice sva bila bolj navdušena. Zato sva sklenila, da bova Dr. P. Hansenovi (prvi predavatelj v delavnici) glavnemu uredniku revije Advances in Physiology Education napisala ustrezno pismo s pohvalo.

Ob zaključku delavnice nas je glavni organizator, George Somjen vprašal, ali smo bili zadovoljni. V odgovor je nekdo zavpil: "It was splendid. I have never worked so much" in za svoj jedrnat opis požel spontan aplavz.

Zares, bilo je naporno, zato pa odlično. K moji delavnosti pa je bistveno prispeval še en dejavnik: Zaradi klavrnega, če ne že kar deprimirajočega ruskega vsakdanjika (ki bi se - kot je opisano spodaj - lahko končal s kakimi dodatnimi avanturami), nisem imel prav nobenega veselja, da bi pohajkoval po sicer načelno lepi repinski okolici. Zato sem ali delal za delavnico, ali pa ležal v postelji in fantaziral o Ljubljani in kolesarjenju.

Zmeda, zmeda. Najprej obvestilo, da moram imeti vizum. Da se moram cepiti proti davici. Da je cepljenje proti davici pri meni sicer kontraindicirano, da pa moram imeti ustrezno potrdilo. Da mojega imena ni na seznamu uradnih povabljencev v Repino, zato moram dobiti ruski vizum. Da moram poslati svoje podatke Ruski akademiji znanosti, ki me bo uradno povabila. Da bom na temelju tega povabila dobil ruski vizum. Dobim uradno vabilo št. 16400-04-4502.2, podpisano od nekakšne velikanske ruske živine. Da ruski vizum ni potreben, če imam slovenski poslovni vizum. Da zadnji avtobus iz Petrograda odpelje v Repino ob 15h, moje letalo pa prileti ob 16.35h...

Besen proučujem petrograjski zemljevid. Najdem Repino in dve letališči. Ležita južno in vzhodno, Repino pa severozahodno od mesta. Zakaj, za hudiča, mi je potrebna tale ruska avantura?

Na letališču Pulkovo (to je tisto, ki leži južno od mesta) pristanemo z zamudo, po lokalnem času približno ob 17h. Na pristajalni stezi raste trava. Hodimo po dolgem, pustem hodniku, ki se konča z dvorano. Čakamo na pregled potnih listov. Stene so pokrite s kamnitimi ploščami, na katerih je ponekod sled krožne brusilke. Prek kratkim so nanje namestili nekaj svetlobnih reklam, ob katerih zanikrno visi električna napeljava. Postaja vedno bolj vroče in končno pridem na vrsto. Oddam svoj potni list. Ženska ga pregleduje, v njenih gibih se pojavi značilen premor, potem pa nekaj zaropota in takoj potem mi vrne potni list. Ob napol razpadlem transportnem traku čakam na svojo torbo. Temperatura narašča. Moje torbe ni. Stopim do sosednjega, enako razpadlega. Škripajoče se premika mimo mene. Končno dobim svojo torbo in postavim se v vrsto za carinski pregled. Zdaj je že tako vroče, da je zadušljivo. Slečem suknjič in po majhni večnosti pridem na vrsto. Da moram v obrazec zapisati, da imam 1000 DEM, pravi ženska. Saj sem zapisal, ji rečem. Aha, reče carinica in okoli te številke načečka nekaj krogov. Da moram v obrazec zapisati, da imam računalnik. Saj sem zapisal, ji rečem. Aha, reče carinica in okoli računalnika načečka nekaj krogov. Potem vzame nepogrešljivi žig, nanj dihne (nima blazinice za žig) in ga pritisne na papir. Odtis se komaj pozna. Pograbim prtljago in odtavam v izhodno dvorano. Iščem menjalnico. Tam je, v kotu. Podobna je bunkerju in spet se postavim v vrsto. Na srečo je pred mano le kakih pet ljudi. Ko čakam, se spomnim na dovtip o razmerah v nekdanji Sovjetski zvezi:

Očka: "Predstavljaj si, da hočeš kupiti maslo. V socializmu naprej iščeš trgovino, v kateri imajo maslo. Potem se postaviš v vrsto pred trgovino. Potem v vrsto pred blagajno. Potem v vrsto pred pult in potem dobiš maslo. V kapitalizmu pa ni nobenih vrst. Preprosto greš v trgovino in kupiš maslo."

Še vedno čakam. Opazujem žensko, ki svojemu moškemu zgroženo opisuje stranišče. Saj res, na srečo mi ni treba na stranišče. Pridem na vrsto. Skozi lino v steni bunkerja pogledam navzdol, kjer sedi drobna ženska. Ko me vprašujoče pogleda, ji angleško rečem, da hočem zamenjati denar. Pokažem ji potovalne čeke American Express. Pomiga mi s kazalcem in pokaže na koritce na spodnji strani line, kamor naj položim ček. Vzamem enega in ga položim v koritce. Ženska potegne za vzvod, koritce se obrne proti njej; vzame ček in ga dolgo proučuje. Nato izpod mize potegne velikansko mapo in jo odpre. V njej je polno potovalnih čekov. Zdaj primerja moj ček s svojimi. Končno v svoji zbirki najde enega, ki je na pogled podoben mojemu. Zadovoljno pokima, moj ček položi v koritce, potegne vzvod in mi pokaže, naj podpišem. Podpišem, ga dam v koritce, ženska potegne za vzvod in čakam. Ženska vstavlja obrazce zelene barve v računalnik. Tiskalnik odrešilno tiska. Šop papirjev in bankovcev položi v koritce in potegne (Kristus, zadnjič) za vzvod. Za 100 dolarjev dobim 552.870,00 rubljev.

Stojim pred letališko stavbo in se razgledujem. "Zdaj me pa res zanima, kako bom prišel v Repino," se vprašam. Ne morem razumeti, da sem kar dobre volje in neznansko radoveden. Pred menoj je precej avtomobilov, zadaj nekaj avtobusov.

Tisto tam je verjetno taksi, saj ima na vetrobranu številko. Voznik spi. Odprem vrata in vprašam: "Taksi?" Voznik odpre eno oko, me pogleda, oko zapre in spi naprej. Ob avtobusih hodim od vrat do vrat; vsakokrat vprašam: "Sankt Petersburg?" Vozniki me naveličano gledajo. Končno se skoraj zaletim v mladeniča, ki nekako obotavljaje govori slabo angleščino. Pokaže prek ceste češ, da so taksisti tam. In res, proti meni hiti moški, na prsih mu binglja nekakšna izkaznica. Angleško govori kar dobro. Kam želim? V Sankt Petersburg. Kam? Na letališki terminal. Terminal - kaj pa je to? Moja dobra volja plahni. Želim na Vojno-medicinsko akademijo, kjer je kongres, mu rečem. Da, pravi možakar, vem, ampak zdaj je akademija že zaprta. Iz žepa potegne kalkulator in računa in reče, da moram plačati 320.000 rubljev. Brez besed mu plačam. Potem se domislim, da zdaj pred akademijo ne bo nobenega avtobusa več. Možakarju izpulim ves šop bankovcev in ga vprašam, koliko stane taksi do Repina. Kje pa je Repino? Iz torbe potegnem zemljevid Petrograda in pokažem. Do tam je 120 km, pravi možakar, 120 dolarjev ali 200 DEM. Prepirava se o menjalnem tečaju. Možakar pokliče sodelavca in se z njim pogovarja o menjalnem tečaju. Potem se prepiramo vsi trije. Vidim, da je brezupno in se vdam. Plačam 550.000 rubljev in 20 DEM, dobim potrdilo in se usedem v taksi, mercedes.

Na srečo voznik ne zna niti besedice angleško. Opazujem ruski vsakdanjik krog sebe. Kljub prijetno toplem, lepem sončnem vremenu je vse neznansko sivo. Najprej velikanski spomenik branilcem Leningrada. Nato sive, razpadajoče stavbe. Zarjaveli, nekoč rdeče pobarvani vagoni cestne železnice. Nobenega kolesarja. Zanikrno pobarvane stavbe na Nevskem prospektu. Ruševinam podobni avtomobili, vmes tudi nekaj bolj sodobnih. Kar nekaj tovornjakov ob robu ceste, ob njih sklonjeni vozniki s črno zamaščenimi rokami. Kar nekaj avtomobilov ob robu ceste, ob njih vozniki menjajo kolo. Stojnice z borno zelenjavo. Moj taksist drvi. Kako dolgo se že voziva? Več kot eno uro, zdaj sva že zunaj Petrograda, brezov gozd. Očitno sva zašla, voznik vijuga po cestah in sprašuje mimoidoče, kje je Repino in potem drviva naprej. Končno zavije, tu je brezov gozd malo bolj gost, vozi še dalje in se ustavi pred zanikrnim blokom rdeče barve. "Eto administracija," veselo vzklikne in pokaže zaprašena vrata, ki so očitno zaklenjena že vsaj nekaj let. Ob njej je lepo ulita bronasta plošča z napisom Sojuz kinematografistov SSSR, Leningradskoje otdelenije, Dom tvorčestva kinematografistov, Repino. Ne boš me nategnil, si mislim in odkimam. Zato se odpeljeva naprej in obstaneva pred razpadajočo stavbo. Omet ponekod v zaplatah visi s sten. Iz nadstreška nad vrati raste grmovje. Na vratih je listek z napisom Izvinite, dom zakryt2, a vrata so odprta. Iz prtljažnika vzamem torbo. Voznika prosim naj počaka, vstopim v vežo, zagledam nekakšen pult z napisom Administrator (v cirilici) in za njim žensko. Obupan iztisnem vprašanje:

Ne morem verjeti. Prepadeno jo gledam, kako odide in kako se vrne z Uljano3. Pogleda na seznam reče, da so me že pričakovali. Welcome Party se je ravnokar pričela. Dobim ključ za sobo št. 4. Odprem vrata, snamem očala in padem v posteljo. Ura je 20.30h.

Od utrujenosti ne morem spati. Vstanem in si ogledam svoj apartma. Vrata v kopalnico s straniščem so iz lesonita. Na njih je več plasti debele bele, razpokane barve. Med pleskanjem zunanje strani vrat je pleskar pokazal smisel za lepoto. Sicer je pleskal kar čez ščitnik kljuke, vendar tako, da se trudil napleskati ravno črto. Odprem vrata. Nadometna vodovodna napeljava, na njej več plasti debele bele, razpokane barve. Na tleh razpokane sive ploščice, zakrpane z zaplatami grobega cementa. Plastične cevi. Pod ogledalom dva umazana kozarca. Velik kos mila z napisom (v latinici) APART. Pripravim si milnico in drgnem dno kozarca, da izmijem rjavo oblogo.

V sobi je tudi hladilnik, absorbijski tip. Notranja armatura je zarjavela, a videti je, da deluje. Stoji ob vratih na balkon, zato jih lahko odprem le do polovice. Šipa v enem oknu je razbita, namesto nje je v okvir napeta žičnata mreža. Grem na balkon. Omet odpada, tla so razpokana in ponekod raste trava. Tudi spodaj na dvorišču med cementnimi ploščami raste trava. Ponekod seže skoraj do pasu. Vrt je zaraščen kot v pravljici o Trnuljčici.

Vrnem se v sobo in poskusim zapreti vrata. Ne gre. Tudi tu je več plasti debele bele, razpokane barve, ki ponekod seže prek debelega tesnila iz slabo nalepljene penaste gume.

Oblečem suknjič in se odpravim v jedilnico na Welcome Party. Predstavim se Georgu Somjenu. Ljubezniv sivolas gospod, angleško govori z naglasom. Lačen sem, a ne morem jesti; skoraj na silo pogoltnem nekaj kolačkov in se vrnem v svojo sobo. Slečem se do nagega, razgrnem borne rožnate rjuhe pod edini koc in ležem. Ne morem zaspati. Opazujem od sonca obsijan vrh breze pred mojim oknom. Ura je 22.30h. Ob polnoči je tako svetlo, da bi lahko bral. Ne morem spati. V glavi se mi vrti nekakšen magnetofonski trak z vprašanjem: "Le kateri hudič me je nesel v Rusijo?"

V gruči stojimo pred vrati jedilnice. Čakamo. Ob 8h se vrata jedilnice odpro. Raziskujem. Najprej zagledam velikansko napravo, iz katere puhti para. Uganem, da je to samovar. Pipa se težko obrača, ker je vroča in obložena s plastmi kotlovca. Ob njem je krožnik sladkorja ter krožnik žlic iz stisnjene (štancane) aluminijeve pločevine. Iz ročke si nalijem rjavo tekočino. Okusim. Verjetno naj bi to bila bela kava. Usedem se za mizo in čakam. Bele kave si ne upam piti. Odločitev je lahka, saj je okus ogaben. Prikažeta se dve ženski, ki zdaj raznašata zajtrk. (Spomnim se sindikalnega turizma v Jugoslaviji leta 1947 in 1948.) Tri hrenovke, sladko zelje in kašast krompir na mastnem krožniku. Ženski sta velikanski. Prva predvsem v višino, druga pa bolj v širino in globino. Če bi prihajala izza vogala, bi najprej ugledal stopničaste prsi, nato velikanski, okroglasti trebuh, potem nekaj časa ničesar in končno glavo s pričesko, podobno nebotičniku.

Opazujem hrenovke, sladko zelje in kašast krompir na krožniku pred seboj. Naj tvegam? Driska v ruskih razmerah bi bila prekleto neprijetna. Odločim se za nekaj grižljajev, nato vstanem in se odpravim na predavanje.

Zajtrk prenesem brez zapletov. Zato sem pri kosilu bolj pogumen. Sicer pa se mnogi udeleženci zaradi kosila pritožujejo. Dogovorjeno je bilo namreč, da bo poleg običajne hrane za kristjane na voljo tudi hrana za Hindujce (menda brez govedine) ter za muslimane (brez svinine).

V računalniški sobi pripravim svoj računalnik in programsko opremo za demonstracijo v ponedeljek.

Seznanim se z Američanom in Japoncem. Ker je popoldne prosto, gremo na sprehod v vas. Ali pa mora na sprehod po peščenem obrežju Finskega zaliva? In Američan bo v vasi poskusil zvedeti, kako v Repino priklicati taksi.

Obrežje zavohamo že od daleč. Smrdi nekako po kuhanih gnilih ribah. Ob obrežju je morje prekrito s širokim pasom alg. Nenadoma postanemo bolj molčeči; v vsesplošnem smradu je želja po sprehodu ob obali kar nekako izhlapela.

Nihče od vprašanih nam ne ve povedati, kako priklicati taksi. Na srečo pa v daljavi zagledamo imenitno stavbo. Menda je to najboljši hotel v vasi. Gremo po cesti, nato skozi grmovje in visoko travo do hotela. V recepciji sedita ženski. Telefon za taksi? Američan dobi nekakšno številko. Ali lahko taksi pokliče kar od tu?

Opazujem zunanjost hotela. Do višine kakih osem metrov so stene obložene z grobo obdelanimi kamnitimi ploščami. Izza njih štrli nekaj metrov višje zarjavela mreža iz betonskega železa. In nato kakih trideset metrov visoka stena iz razpadajoče opeke. Vhod iz ceste na dvorišče hotela zapirajo vrata, zvarjena iz palic betonskega železa. Vrh tega je pred vrati jarek. Američan na glas študira, kako, za božjo voljo, naj pride potnik (z avtom in prtljago) čez jarek in skozi vrata iz betonskega železa do hotela. "Očitno brez avta in brez prtljage," mu rečem, a on, Američan, moje razlage ne more sprejeti.

Na poti domov postaneta moja sopotnika silno žejna. Zaželita si vrček hladnega piva. Zavijemo v trgovinico, kjer naj bi bila na voljo pijača.

V trgovinici prodajajo konzerve, borno sadje, sveže(?) ribe (v lastnem soku izjemno močnega duha, dobesedno) sladoled, navadno in mineralno vodo v steklenicah in plastenkah ter pivo v pločevinkah. Zaradi rib v lastnem soku je duh (smrad) v trgovinici tako močan, da se moja sopotnika odločita, da bosta pivo (ohlajeno v hladilniku v moji sobi, zakaj njun je pokvarjen) raje popila doma.

Potrt se uležem v posteljo. Nenadoma me presune, da sem obstipiran in anuričen. Kdaj sem zadnjič uriniral? Stopim na stranišče in pritisnem. Ocenim, da je nenavadno temnega seča komaj toliko, da bi pokril dno kozarca. Seveda, saj skoraj nič ne pijem. Kaj pa, če bi si v baru ob jedilnici kupil pločevinko piva?

Odpravim se v bar in pokažem na pločevinko piva. Prodajalka postavi pločevinko na pult predme, vzame kalkulator, nanj nekaj tipka in mi pokaže ceno: 7000 rubljev. Potegnem denarnico iz žepa in štejem: 2500 rubljev. V zadregi skomignem z rameni. Ženska tudi; vzame pločevinko, jo postavi nazaj na polico in se naveličano usede.

Z dolgim nosom se vrnem v svojo sobo, se zaženem na posteljo in preklinjam Rusijo. Moral bi se napiti vode, pomislim, popiti bi moral kaka dva litra vode in potem bi takoj videl, kako je z mojimi ledvicami. Spomnim se, da v baru nimajo le piva, temveč tudi mineralno in navadno vodo. Vesel se spet oblečem in v baru pokažem na plastenko z vodo. Prodajalka postavi plastenko na pult predme, vzame kalkulator, nanj nekaj tipka in mi pokaže ceno: 4000 rubljev. Spomnim se, da imam samo 2500 rubljev. V zadregi skomignem z rameni. Ženska tudi; vzame plastenko, jo postavi nazaj na polico in se naveličano usede.

Spet se (s še daljšim nosom) vrnem v svojo sobo in se zaženem na posteljo. Do vrnitve v Ljubljano so celi štirje dnevi, cela večnost.

Ker sem nepopisno žejen, sem eden prvih pri zajtrku. Nadvse zadovoljen odkrijem, da je v eni od dveh ročk na voljo odličen čaj. Ne spominjam se, koliko sem ga popil. Pojem (t.j. požrem) tudi skoraj vse kolačke, ki so na voljo pri moji mizi in se pravočasno poberem.

Ogledujem si našo rezidenco. Nekoč so popravljali električno napeljavo in delo so si olajšali tako, da so električne kable različne debeline preprosto pritrdili na zid in vse skupaj prebrizgali z grobim ometom. In nekdo, ki je imel posebno razvit estetski čut, je zidarjem naročil, naj z istim ometom prebrizgajo tudi radiatorje.

Na polo papirja moramo vsi vpisati številko svojega vizuma, zakaj Uljana mora opraviti celo goro formalnosti na policiji. Moj vizum nima številke, zato na polo napišem le splošne podatke. Uljana me poišče in mi očita mojo nenatančnost. Da bi jo potolažil, ji rečem, da imam specialnij vizum (to sem si seveda izmislil). Moja izmišljija je kot čudež in Uljana se pomiri. Pri tistih, ki imajo ruski vizum, pa zadeva ni tako preprosta. Deloma tudi zato, ker nihče ne zna brati cirilice. Usedem se torej k skupini Američanov, ki skušajo rešiti problem. Skrbno proučujejo svoj vizum, ki je skladno z ruskim vsakdanjikom zanikrno oblikovan kos papirja. Tako kmalu odkrijemo neko številko. Prizadeti jo z olajšanjem vpišejo na tisto polo papirja in jo oddajo. A čez nekaj časa Uljana spet privihra nad nas, češ, da smo vpisali napačno številko. Vpisati moramo tisto, ki je na hrbtni (t.j. drugi) strani na roko ter datumom vpisana v obrazec, ki so ga v vizum odtisnili na petrograjski policiji. Pogovarjamo se o učinkovitosti ruske policije.

Pri kosilu je zdaj na voljo hrana za kristjane, muslimane, Hindujce in vegetarijance. Potem ko me dve muslimanki vljudno odženeta od svoje mize, se usedem med kristjane. Georgea Somjena vprašam, kako mu je uspelo organizirati štiri različne menije. Naveličano vzdihne in zamahne z roko.

Pri delu naše skupine spoznam Zuzano Červinkovo. Zelo prijetna, odločna gospa srednjih let (seveda precej mlajša od mene). Predlagam ji poskus, naj mi govori češko, jaz ji pa bom odgovarjal angleško. Nadvse zanimivo! V odmoru v jedilnici odkrijem kavo nescafe v prahu (moja edina in najljubša kava) in se nalivam s tekočino. Pri kosilu Zuzani pripovedujem svojo zgodbo o ponesrečenem nakupu piva in vode, da pa bom popoldne v banki kupil nekaj rubljev in si nato privoščil piva po mili voljo. Nič ne bo s tem, mi reče, v ponedeljek so banke tu zaprte.

Popoldne zabijem v računalniški sobi. Pred večerjo srečam ženo Georgea Somjena. Nekam pomenljivo me pogleda. Ali je morda vtičnica (za brivski aparat) v moji kopalnici pokvarjena, me vpraša. Odvrnem ji, da ni pokvarjena, temveč da je preprosto ni. A potrudil se bom in se obril.

Še vedno anurija. Tolažim se, da je izjemno vroče in soparno, se pravi, da vso popito vodo porabim za znojenje.

Pred odhodom na zajtrk skladno s svojo obljubo gospe Somjen počepnem ob električno vtičnico v svoji sobi in se obrijem. Koristna izkušnja: doslej sem bil prepričan, da je za britje nujno zrcalo. Po mojih merilih sem se obril površno. Gospa Somjen si me pri zajtrku natančno ogleda in končno odobravajoče prikima.

Prijavim se v isto delovno skupino kot Zuzana Červinkova. Odpravimo se v knjižnico, in medtem ko razpravljamo, opazujem knjige na policah. Večinoma klasična marksistična literatura in ruski klasiki. Kot vse ženske tukaj je tudi knjižničarka velikanska oseba (v višino, širino in globino); medtem ko oblikujemo načela za PBL, vneto izpolnjuje izposojevalne listke. V odmoru se spet nalijem s kavo in si ogledam hodnike krog knjižnice. Vidi se, da povsod zamaka. Grem v knjižnico, stopim h knjižničarki in rečem kagda ja byl v školje, ja učil ruski in ona me presenečeno gleda. Pokažem na knjige in vprašam marksističnaja literatura? in ženska se rahlo nasmehne in odvrne nu, eta naša istorija in potem se smejeva oba. Čez nekaj časa pokažem na strop in vprašam a vada pridjot in ženska prikima in reče pridjot, pridjot in globoko vzdihne.

Po kosilu se spet pogovarjava z Zuzano. Ima dve hčeri, starejša študira medicino in se je ravnokar poročila. Gledam poročne fotografije. Mlada, lepa ženska v (izposojeni, seveda) poročni obleki. Očitno je srečna. Zakaj so vse ženske srečne, ko se poročijo?

Popoldne začne deževati, zato ne grem v banko. Dež kmalu poneha, spet se zjasni, je prijetno hladno in odpravim se na sprehod do ceste. Ko se vračam, si nadrobno ogledam štiri stavbe, tj. ruševine.

Prva je rdeči stanovanjski blok, pred katero se je prvič ustavil moj taksist. Druga ruševina je toplotna centrala. Deluje, saj se kadi iz dimnika in ruševin krog njega. Od tu poteka toplovodna napeljava. Cevi so napeljane nad zemljo, izolacija je že razpadla, le ponekod so cevi prevlečene z mokro, razpadlo, lepenki podobno snovjo. Koliko toplote se izgubi, preden pride do porabnika? Tretja ruševina je Konjeniški klub Repino. Odprejo se vrata in pokaže se človek s konjem na uzdi. No, četrta ruševina je naša rezidenca.

Na drugi strani, ob poti proti obrežju, je v gozdu vse polno brunaric. To so verjetno dače. Vse so oštevilčene, a v klavrnem stanju. Skoraj pred vsako med kupi smeti stoji razškatlan avtomobil. Nekaj pa je tudi napol dozidanih, nadvse lepih hiš. Njihovega lastnika so pa pred kratkim ustrelili; menda je bil lokalni šef policije.

Pokrajina krog Repina je do Rusko-Finske vojne, pozimi 1939/40, sodila pod Finsko. Sprehajalci mi pripovedujejo, da je v gozdu še vse polno bunkerjev in ostankov strelskih jarkov.

Po večerji me gospa in dr. Somjen povabita v svojo sobo. Po narodnosti sta Madžara. Ko sta zapustila domovino, sta sprva živela v Novi Zelandiji, nato pa sta se preselila v ZDA. Na Duke University je George Somjen profesor za fiziologijo. Natančno me sprašujeta o Sloveniji ter o vzrokih za razpad Jugoslavije. Pogovarjamo se tudi o ustanovitvi Banovine Hrvatske leta 1939, o dr. Vlatku Mačku in njegovem sodelavcu, dr. Juraju Krnjeviću, očetu znamenitega nevrofiziologa Kruna (Chrisa) Krnjevića, do nedavnega profesorja na Duke University. Ko sva se s Chrisom spoznala (pripovedujem zakoncema Somjen), me je najbolj presunilo dejstvo, da je govoril prekrasno hrvaščino in hkrati prekrasno angleščino.

Skozi okno opazujem tri kosce, ki na roko kosijo travo pred našo rezidenco. Skoraj ne morem verjeti, da imajo na toporišču kose ročaj samo za desnico. Pri nas ima kosa dva ročaja: ravnega za levico in kolenastega za desnico.

V odmoru med predavanji se odpravim v Repino v banko. Rubljev sicer ne potrebujem, a iz kljubovalnosti se hočem izdatno napiti ruskega piva (v pločevinkah). Banka je v nekoč lepi, zdaj pa razpadajoči stavbi iz opeke. Vstopim in si ogledam prostor. Kakih pet metrov dolg pult z okenci iz železnih palic. Pred enim okencem stoji moški in na ves glas vpije na tri ženske na drugi strani. Čakam. Moški vpije, jaz pa medtem razmišljam, kako opisati banko. Zaradi umazane, lisastozelene barve zidov mi pride na misel tale asociacija: mesnica (brez mesa) na Kosovu. Zares, prostor me spominja na mesnico.

Kot bi odrezal, moški preneha vpiti, me pogleda in stopi od okenca vstran. Pristopim in rečem, da hočem menjati denar, obmen deneg, pristavim. Ena od treh žensk (tista, ki sedi) prikima in mi s prstom pokaže na tečajnico za mojim hrbtom. Samozavestno potegnem iz žepa denarnico in pokažem čeke. Tista, ki je prej prikimala, zdaj odkima. Howcome, mi uide. Nevazmožna, mi izjavi ena od tistih dveh, ki stojita. Ne sprejemamo čekov, mi pove v polomljeni angleščini in tista ki sedi, odločno prikima. Spravim denarnico in se odpravim ven. In moški, ki je dotlej čakal za mano, spet stopi k okencu in začne vpiti. Njegovo vpitje slišim še dolgo potem, ko sem že zunaj.

Na letališče se bomo jutri (v četrtek) odpeljali z avtobusom ob 10h. Vsekakor moram poskrbeti, da do odleta iz Petrograda ob 15h ne bom imel prav nobene potrebe po stranišču. V ta namen izberem najbolj preprosto metodo: nič več piti in jesti.

Preden se začne Farewell Party, se zberemo na hodniku pred jedilnico. Skoraj vse ženske so v nekakšnih dolgih toaletah, prednjači pa lepa zamorka iz Nigerije, ki se je oblekla v res lepo afriško, zeleno-zlato obleko, ki se sijajno prilega njeni temni polti. Na glavi ima nekaj, kar spominja na klobuk. Ženske se zbirajo krog nje, jo občudujejo in otipavajo blago. Tudi nekateri moški se pojavijo v temnih oblekah. Večina pa si je na svojo vsakdanjo uniformo obesila še kravato. Odidem v sobo in oblečem svežo srajco.

Osrednja točka pri Farewell Party je bilo darilo za Uljano: velikanska mapa z našimi podpisi ter zahvalami za pomoč pri t.i. ruskih problemih. In potem vame nekaj trešči, poiščem Jana Guzeka in Nilsa Areskoga. Predlagam jima, naj se za odlično delavnico zahvalimo organizatorjem in Georgeu Somjenu. Sebe predlagam za napovedovalca, Guzeka pa za glavnega govornika. Areskog predlaga še zabavno točko, v kateri bo igral na dve flavti. V nekaj minutah se dogovorimo in takoj nato prosim za tišino in napovem Guzeka. Je kratek in prisrčen; George Somjen in njegova žena sta presenečena, a zelo vesela. Sledi Areskogov nastop; zaigra nekaj švedskih in finskih napevov najprej na eno flavto (na usta) nato na dve flavti (na usta) in končno na dve flavti skozi nos. Popoln uspeh in aplavz.

Kosci še vedno kosijo travo pred našo rezidenco. Zares: kosijo na ruski način z rusko hitrostjo.

Skladno s svojo prehrambeno odločitvijo zajtrk odpravim z nekaj grižljaji hrane in požirki pijače in ob 10h se vkrcamo v avtobus. Nils Areskog nam na kratko opiše zgodovino švedsko-ruskih odnosov. Do leta 1809, ko je bila Finska v sklopu švedske krone, je Kraljevina Švedska segala prav do predmestja Petrograda. Repino leži torej na nekdanjem švedskem ozemlju.

Do Petrograda gre razmeroma hitro, nato pa vedno bolj počasi. Imam vtis, da se v velikanskih krogih vrtimo po mestu in se ustavljamo ob hotelih in železniških postajah. Prometna zmeda. Pride mi na misel, da je Petrograd eno najlepših mest na svetu, da pa bo minilo še vsaj sto let, da se bodo izkopali iz sedanje zanikrnosti in propadlosti.

Na letališče pridemo ob 13h. Ker imam komaj kaj prtljage, me gospa Somjen prosi, naj pomagam njenemu soprogu. Pograbim torej prvi kovček in odpravimo se čez cesto proti vhodu. Takrat pa nenadoma za nami pridrvi dr. Cheng, Kitajec, popade kovček in krikne: "To je vendar moj kovček." Medtem ko se Kitajcu zmedeno opravičujem, se gospa Somjen lomi od smeha.

Ker imam dovolj časa, si po pregledu potnih listov ogledam letališko čakalnico. Isti vtis kot ob prihodu. Ali naj si zaradi splošne izobrazbe ogledam tudi stranišče? Zavoham ga že od daleč. Odprem vrata in jih takoj spet zaprem. A potem si rečem, da splošna izobrazba nekaj velja, zato se vrnem in vstopim. Brez komentarja.

Sem že pošteno lačen in kosilo na letalu proti Frankfurtu dobesedno pogoltnem. Isto se zgodi na letalu proti Ljubljani. In med pristajanjem opazujem Jekljevo sedlo in Stol v Karavankah, Tržič in Kranj ter končno mojo kolesarsko progo med Vodicami in Brnikom. In vse, vse, vse kar si potem ogledujem na poti do Ljubljane, se kar blešči od snažnosti, domačnosti in veselja, da sem spet doma.

3 Dr. Uljana Nalivajeva, Institut Seenova za evolucijsko fiziologijo, St. Petersburg, desna roka dr. Somjena za urejevanje t.i. ruskih problemov ob izvedbi delavnice.

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI

Vsebine na strani so zastarele in se ne posodabljajo več. Stara stran zajema določene članke in vsebine, ki pa morajo biti še vedno dostopne.

Za nove, posodobljene vsebine se obrnite na http://ibmi.mf.uni-lj.si/

	prejšnji članek	naslednji članek

Workshop and Training Course Teaching Physiology Repino (St. Petersburg), Russia, July 6 - 9, 1997

Povzetek naših sklepov: 1. Odpor proti PBL izvira iz:

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI

Workshop and Training Course Teaching Physiology
Repino (St. Petersburg), Russia, July 6 - 9, 1997

Povzetek naših sklepov:
1. Odpor proti PBL izvira iz: