Ne, očitku profesionalnega popotnika bi se rad izognil. Tistega, ki ima spisek držav in jih odkljukava enega za drugim, preštevajoč koliko mu jih je še ostalo. Različni znanci, pa tudi neznanci, me namreč kar prepogosto sprašujejo "ja, na kakšno pot se pa odpravljate". Da sem se tokrat res na daljšo, je bilo krivo povabilo na predavanje iz Sydneya. Samo za en dan v Avstralijo bi bilo res nespametno. Tako se je načrt potovanja raztegnil na Avstralijo, nato na Novo Zelandijo ("saj je čisto zraven") in še na del Indonezije in Malezije. Delu potovanja sta se priključila še hčerka z možem, kar je pot popestrilo in skrajšalo včasih kar naporne vožnje z avtomobilom.

Ker nisem prijatelj neskončno dolgega sedenja v ekonomskem razredu, sem se odločil, da izstopim na prvem postanku, ki je bil indonezijski Bali. Prvotni načrti so bili sicer drugačni, letalske družbe imajo spet svoje, ugrabiti letalo pa ni moj stil.

Indonezija je eden (še) spečih azijskih tigrov, ki s svojimi tisoči otokov, kot ogrlica dolga kakšnih 5000 km, obdaja lep del juga Azije, deloma nad in deloma pod ekvatorjem. Če se pri štetju niso zmotili, šteje 13.677 otokov. Bali je eden prav majhnih, velik za nekako četrtino Slovenije, toda precej gosto naseljen, saj šteje okrog 2,7 miljona prebivalcev, ki živijo večinoma ob obali.

Ker je otok majhen in ker gospodarsko ni bil zanimiv, so ga Holandci, ki so sicer Javo zasedli pred 200 leti, pustili pri miru do začetka tega stoletja, ko so po sporu zaradi oropane kitajske ladje, za katero bandunški radža ni hotel plačati visoke odškodnine, poslali vojsko na otok, da disciplinirajo neposlušnega radžo. Ko je ta spoznal, da ne bo mogel braniti Denpasarja, je zbral vse plemstvo, menda jih je bilo okrog 4.000, v najboljših oblačilih, ki so vpričo Holandcev naredili samomor.

Zaradi osamljenosti se ga tokovi, ki so oblikovali večje in gospodarsko zanimivejše otoke, niso dotaknili. Zato je danes po veri hindujski, medtem ko je skoraj vsa Indonezija muslimanska. Ohranil se je celo sistem kast, čeprav ne izgleda tako tog in usodno neizprosen kot na primer v Indiji. Zanimivo, da dvestoletna holandska kolonizacija ni zapustila v Indoneziji skoraj nobenih sledov krščanstva. Da so bili Holandci res nepriljubljeni, sem videl iz razgovorov z nekaterimi domačini, s katerimi sem govoril o japonski okupaciji med zadnjo vojno. S presenečenjem sem ugotavljal, da so sprejeli Japonce kot osvoboditelje.

Pokrajinsko je Bali edinstven. Tropska vegetacija se prepleta z riževimi polji, ki se kot zelene preproge (riž ima čisto posebno zeleno barvo) vijejo po pokrajini, vmes pa se prepleta bujno tropsko cvetje. Nekaj tega najdemo pri nas za velik denar včasih v cvetličarnah, tu pa raste divje.Tropskega sadja je na pretek in napol zastonj. Povsod, zlasti ob poteh, rastejo kokosove palme in pri hoji je priporočljivo imeti eno oko na zemlji in drugo na drevesu, da ti ne pade na glavo debel kokosov oreh. Indonezijski kolegi so mi pripovedovali, da imajo pogosto smrtne primere zaradi tega. Za parkirane avtomobile pa so orehi to, kar so za nas snežni plazovi s streh.

Skozi vse leto vlada večna pomlad, pravzaprav poletje, saj se temperature sučejo tam okrog 27 stopinj Celzija. Hotelska recepcija in restavracija nimata ne oken ne vrat, samo streho nad glavo.

V notranjosti je vrsta ognjenikov, ki se tako rekoč iz morja vzpenjajo presenetljivo visoko. Gunung Agung, najvišji vrh, je visok 3.114 metrov, oziroma je sedaj dobrih 100 metrov nižji kot pred izbruhom leta 1963, ko je odneslo cel vrh gore. Takrat je izgubilo življenje vsaj 1.000 ljudi, brez domov jih je ostalo kakih 100.000, lava je tekla naravnost v morje, prah je pokril ves otok, pridelek celega otoka je bil uničen in posledice so okrog ognjenika še danes jasno vidne.

V Indoneziji se vozi - pretežno - po levi, tako kot skoraj povsod po Aziji. Avtomobilov ni tako malo, prevladujejo pa motocikli, ki dejansko mrgolijo po cestah. Presenetljivo je, da se ob vsem tem na videz kaotičnem prerivanju po cestah, ne zgodi več nesreč, vsaj videti jih ni bilo. Vsekakor je bolje poiskati kakšno prevozno sredstvo v javnem prometu, kot pa izkušati srečo z najetim vozilom.

Ne vem, ali se nizkemu življenjskemu standardu lahko že reče revščina, toda ljudje živijo res skromno. Brezposelnost je visoka, in če imaš službo, se je oklepaš. Mučno je bilo gledati, kako so, takoj so za hotelom, ženske in otroci po ves dan nosili na glavah plošče peščenjaka iz globoke struge potoka, kakih sto metrov visoko, za menda 20 tolarjev (ne dolarjev) dnevno (ne na uro).

Glavno mesto Denpasar je nekako tako veliko kot Ljubljana, če gledamo na število prebivalcev, sicer pa bistveno manjše, saj je večina azijskih mest res natlačena s prebivalstvom. Denpasar pomeni "ob trgu", beseda pazar pa nam zveni nekam poznano.V arabščini pomeni trg (pravzaprav bazar, saj arabščina ne pozna črke p) in se je očitno razširila z islamom kar na lep del sveta.

Mesto nima nobenih visokih stavb. Ko so na bližnji rivieri postavili visok hotel, je ob burnih protestih prebivalcev oblast modro ukazala, da nobena stavba ne sme biti višja od najvišje palme.

Polet do Avstralije je zares dolg. Pojesti je treba kakšnih sedem letalskih obrokov in videti vsaj dva dolgočasna filma. Mislim, da za letala in zapore izbirajo posebej dolgočasne, zato ker vedo, da nihče ne more izstopiti. Tolažim se z mislijo, da je prva ladja s kaznjenci, ki pomeni začetek naseljevanja pred samo 200 leti, potrebovala do tja osem mesecev. To je bilo obdobje, ko so v Angliji sodišča polnila zapore s tistimi, ki so ušli smrtni kazni. Ohranjena so pisma, ki jih je pisal eden od njih, 17 leten fant, ki je bil obsojen na sedem let ječe, ker je ukradel dve strokovni knjigi. Kasneje si je več let dopisoval z okradenim juristom, ki ga je zaradi nečloveške kazni morda pekla vest. Izkrcali so se približno tam, kjer je danes Sydney in naleteli na nerodovitno zemljo, pomanjkanje vode in večinoma sovražne domorodce. S seboj so pripeljali osem krav, ki so jim razen ene pobegnile in se z lakoto in boleznimi prebijali skozi prvo leto, ko je priplula nova ladja, ki so se je neznansko razveselili, saj naj bi jim pripeljala hrano, toda pričeli so se izkrcavati le novi kaznjenci.

Avstralija je, tako smo se učili v šoli, najmanjši kontinent. Tega ni treba verjeti. Neznansko velika je, in če si predstavljaš, da si jo boš ogledal v tednu ali dveh, je to podobno kot bi se hotel naučiti v istem času mongolščine.

Predno sem odšel na pot, sem pisal kolegu, ki živi tam že desetletja, s prošnjo, naj mi da kakšen koristen napotek. Svetoval mi je, naj si ogledam Kakadu National Park na severu. Ko sem se poglobil v zemljevid, sem videl, da je ta približno tako velik kot dve tretjini Slovenije. Zato je bilo treba načrte spraviti v skromnejše okvirje.

Sydney ima, ob številnih zalivih, izredno lepo lego. Ko smo z letalom pristajali, smo leteli nad čipkasto nazobčanim predelom obale, kjer druga ob drugi stoje bogataške hiše, vsaka z bazenom in jahto. Ker ni nobenih težav s prostorom, se mesto lahko skoraj neomejeno širi. Znamenita opera je glavni zaščitni znak in vtis imaš, da so gradnjo podprli prodajalci razglednic. Od zunaj je lepša kot od znotraj in imel sem priliko, da sem si eno od predstav lahko ogledal.

Predstavljal sem si, da so Avstralci nekam robati in grčasti, že zaradi genetske obremenjenosti. Prav nasprotno. Skoraj povsod sem naletel na izredno prijaznost in ustrežljivost.

S predpostavko, da se iz letala ne vidi nič, smo se odločili (sedaj smo bili že trije) za avto.

Načrtovati potovanje z avtom po Avstraliji ni tako enostavno. Vzameš zemljevid in rečeš, aha, to je razdalja 500 km (uporabljajo pretežno decimalni sistem), High Way Number One in dober avto, malenkost za en dan. Pokaže se, da avtocesta seže kakih 20 km iz Sydneya, nadaljuje pa se enkrat boljše, enkrat slabše, podobno kot bi se peljal iz Ljubljane v Kamnik. Križišča, semaforji, pešci, kenguruji, vse mogoče, toda ves čas je Highway Number One. Kasneje mi postane jasno. Premalo ljudi (in s tem denarja) za ceste tako velike dežele.

Povsem sprejemam očitek, da nisem nadarjen za avto, toda vožnja po levi mi je (vsem trem) povzročala ves čas težave in na koncu smo imeli kakšnih deset "bližnjih srečanj", zadnjega minuto predno sem dokončno oddal avto, ko sem zapeljal na prednostno cesto pred tovornjak in kot po navadi pogledal samo v levo. Največje težave so povzročala križišča, zlasti stalni rondoji in semaforji (tisti na levi je pravi), ki se jim pridruži na Novi Zelandiji še kakšen, ki brez zapornic ureja še prehod vlaka.

Vzhodna obala je močno razgibana, polna zalivov in lepih plaž. Seveda je plavanje in kopanje nekaj povsem drugega kot pri nas na obali. Dolgi grebeni valov se razbijajo drug za drugim, idealno za deskanje, za plavanje pa ne. Razen tega so tokovi močni, nevidni in nepredvidljivi.

Kopanje je možno in priporočljivo le na zaščitenih in varovanih plažah. Južno od Brisbane-a je tako nastalo orjaško počitniško naselje, največje v Avstraliji, s fantazijskim imenom Surfers Paradise. Hoteli in stolpnice z apartmaji stojijo tako na gosto in tako visoko, da popoldne na plaži ni več sonca. V številnih trgovinah je opaziti napise "Ta trgovina je avstralska last". Kot odgovor na vse večji japonski prodor ne samo turistov, temveč zlasti kapitala. V azijskih in deloma avstralskih trgovinah, posebno na letališčih, najdeš vse več prodajalk in prodajalcev, ki poleg obvezne angleščine, obvladajo še japonščino.

Manjši kraji na vzhodni obali so povsem slični podobnim na jugu ZDA. Raztegnjene vrste enodružinskih hiš, vse montažno, tri cerkve različnih veroizpovedi, dve prodajalni avtomobilov, tri kafeterije, sedem motelov in neštevilne reklame, za vse tisto, kar poznamo tudi pri nas. Kar se tiče motelov, je teh res toliko, da si težko predstavljam, kako so lahko poslovno uspešni.

Ko so prišli prvi naseljenci v Avstralijo, so se najbrž čudili, da na kopnem pravzaprav ni nobenih nevarnih živali. Ni bilo zveri, slonov, nosorogov in podobnega. Nekaj kač poznajo in menda dve vrsti strupenih pajkov. Zato pa preži v vodi vse polno nevarnosti. Tu so krokodili, ki jih ni najti samo v rekah in močvirjih, temveč tudi v morju (imenujejo jih salties). V morju so tudi morski psi, izredno strupene kače in pogoste orjaške meduze, katerih strup lahko povzroči tudi smrt, v vsakem primeru pa silne bolečine in nekroze kože, ki so tako velike, kot je bil dotik orjaških, do pet metrov dolgih lovk.

Sprašujejo me, ali res srečuješ kenguruje na vsakem koraku. V določenih predelih morda res, iz bolj obljudenih predelov pa jih je civilizacija pregnala. Na cestah se pojavljajo tako nekako kot pri nas divjačina, le da je srečanje s kakšnim velikim samcem bolj trdo in tudi bolj nenadno, saj se z dolgimi skoki znajdejo kar naenkrat pred vozilom. Pač pa se pojavljajo koale, ki sicer ne ogrožajo vozila, temveč sami sebe, saj so danes postali njihovi glavni sovražniki avtomobili, psi in gozdni požari. Koale se hranijo samo z evkaliptusovimi listi, morda jih zato najti samo v Avstraliji, kjer je evkalipt prvo in vsepričujoče drevo. Severno od Sydneya je veliko gorato območje, ki se imenuje Blue Mountains. Ime naj bi dobilo po modrikasti meglici, ki visi v vročini nad gozdom zaradi izhlapevanja evkaliptovega olja. Močno sem napenjal oči in na koncu se mi je zdelo, da vidim v daljavi res nekaj modrega. Morda pa ni bilo niti prave vročine, niti zadostne želje.

Čeprav Blue Mountains niso visoke, so prepredene z izredno globokimi soteskami, tako da dolgo niso mogli najti prehoda, čeprav so ga vztrajno in načrtno iskali. Danes vodita preko cesta in železnica. V času kolonizacije kaznjencev se je utrdila govorica, da je na drugi strani Kitajska in s tem svoboda in marsikateri kaznjenec je plačal iluzijo z življenjem zaradi lakote, mraza in žeje. Če vemo, da niso imeli nobenega zemljepisnega znanja, je to še razumljivo, toda očitno niso vedeli niti tega, da leži Kitajska ne severni polobli, saj so vendar videli, da imajo obrnjene letne čase, ki so jih poznali iz Anglije.

	prejšnji članek	naslednji članek