S prof. Pavlom Kornhauserjem sva bila povabljena, da predstaviva koncepte in prakso preprečevanja trpinčenja in zanemarjanja otrok oziroma posledic takąnega ravnanja v Sloveniji. Ker profesor Kornhauser ni mogel v Budimpeąto, sem se napotila sama. Vabilo je pravzaprav priąlo s strani prof. N. Cunninghama, pediatra - profesorja kliničnega zdravstva in javnega zdravstva na Univerzi Columbia (ZDA). Profesor je prisostvoval 16. Derčevim dnevom in se ob tej priloľnosti seznanil z delovanjem zdravstva na področju preprečevanja trpinčenja otrok v Sloveniji. Seminar je bil namenjen sluąateljem iz vzhodnoevropskih drľav - od Kirgistana do Slovenije, prisostvovalo je kar ąest udeleľencev iz Slovenije.

Vpraąanje druľinskega nasilja in zlasti slabega ravnanja z otroki je področje, s katerim se razviti svet ukvarja ľe skorajda tri desetletja. Slovenija ni zaostajala niti pri opozarjanju na problem, niti pri odkrivanju problema, niti pri razvijanju modelov pomoči. Vendar je ob vsem tem treba povedati, da je pojav izredno teľko dostopen prevenciji. Vzroki za to so ątevilni, morda najbolj pomembna sta socialna pogojenost pojava in razumljiva teľnja po prikrivanju oziroma neiskanje pomoči.

Kakorkoli, preprečevanje pojava in pomoč otroku in druľini terjajo kompleksne modele delovanja. Zdravstvo je lahko predvsem vplivno na ravni javnega zdravstva. Specializirane psiholoąke in psihiatrične sluľbe doseľejo le majhno ątevilo otrok, s katerimi slabo ravnajo njihovi starąi. Zato je tem bolj pomembno usposabljanje zdravstvenih delavcev na ravni osnovnega zdravstvenega varstva, v otroąkem in ąolskem zdravstvu. Ti pridejo v stik z vsemi otroki in njihovimi druľinami in lahko vplivajo na starąe oziroma spodbudijo druge sluľbe za pomoč otroku in druľini. Pri tem je zlasti pomemben stik osnovnega zdravstva z disfunkcionalnimi druľinami. Čim bolj je namreč druľina disfunkcionalna, tem več je moľnosti za slabąo kakovost starąevstva. Obenem je tudi verjetnost, da bodo starąi za lastne teľave in za teľave otrok poiskali pomoč v mentalno-higienskih sluľbah, manjąa. Poleg tega je moralna obveznost zdravstvenih delavcev, da obveąčajo javnost o obstoju pojava in o nujnosti zaąčite otrok.

Ob vsem spoątovanju do predavateljev in priznanju visoke strokovne ravni seminarja, velja povedati, da so modeli preprečevanja slabega ravnanja z otroki in modeli pomoči druľinam odvisni tudi od socialnega okolja. Zato bi bilo koristno vključiti med predavatelje ob takih seminarjih več strokovnjakov iz dela sveta, ki so mu seminarji namenjeni. Starąevsko ravnanje z otrokom, občutljivost in odzivnost strokovnih sluľb so socialno pogojeni pojavi. Če so predstavljeni modeli v preveč drugačni od stvarnosti in izkuąenj udeleľencev seminarja, njihov prikaz zaradi neizvedljivosti ne deluje motivirajoče. Dogaja se tudi, da Američani predstavljajo javnozdravstvene modele kot odkritje v delu sveta, ki je do pred kratkim poznal le enoten zdravstveni sistem brez zasebne prakse. Najbrľ je bilo prav zato predavanje, ki je izhajalo iz slovenske izkuąnje, tako dobro sprejeto med kolegi iz postsocialističnih drľav.

Ob kritičnem razmiąljanju o moľnosti preprečevanja pojavov, kot so spolna zloraba, fizično trpinčenje in slabo ravnanje z otroki nasploh, velja povedati ąe, da preprečevanje slabega ravnanja z otroki, odkrivanje pojava in ustrezno odzivanje strokovnih sluľb, pa tudi civilne javnosti, postanejo epidemioloąko vplivni tedaj, ko se aktivira kritična masa ljudi. Mnogi ljudje - drľavljani kar tako in na ľalost tudi strokovni delavci - nočejo videti in vedeti ter ne verjamejo, da gre za problem tolikąnih razseľnosti. Tudi pri nas sliąimo o zdravstvenih delavcih, ki ąe vedno ne verjamejo, da spolna zloraba in trpinčenje otrok obstajata. Zanimivo - v danaąnjem času bi si zdravstveni delavec teľko dovolil ne verjeti v obstoj AIDS-a ali borelioze, lahko pa si dovoli ne verjeti v pojav spolne zlorabe in trpinčenja otrok.

Treba je pohvaliti organizatorje seminarja in financerja - Zavod za odprto druľbo (Soros), in se zahvaliti za moľnost kakovostnega usposabljanja za delovanje na področju preprečevanja slabega ravnanja z otroki. To delo je izjemno teľavno, polno frustracij, dvomov in negotovosti. Za ljudi, ki se s tem poklicno ukvarjajo, je psiholoąka in moralna obremenitev izjemnih razseľnosti. Skupinsko delo je tisto, ki vsaj nekoliko olająa obravnavo otroka in njegove druľine. Drugi varovalni element za vključene strokovne delavce je pridobivanje novih znanj in moľnost izmenjave izkuąenj. Prav k temu je seminar veliko prispeval.

Ob tem kratkem razmiąljanju naj omenim ąe pobudo prof. dr. P. Kornhauserja, da bi v Sloveniji začeli ąiroko akcijo proti telesnemu kaznovanju otrok. Pri tem bi se povezali z mednarodnimi zdruľenji zoper telesno kaznovanje otrok. Takąna akcija, ki vključuje ąiroko kampanjo, namenjeno različnim javnostim, in spremembo zakonodaje (prepoved telesnega kaznovanja ne le v ąoli, temveč tudi v druľini), je v ©vedski privedla do bistvene spremembe v kaznovalnem ravnanju starąev.

Glede na znano energičnost in vztrajnost profesorja, upamo, da bo pri tej pobudi vztrajal in da se bo zdravstvo nanjo odzvalo. Navsezadnje imamo socialno odgovornost in moč vplivanja na starąevsko ravnanje z otroki.

	prejąnji članek	naslednji članek