Ljubljansko obdobje

V tem nemirnem času, ko se po padcu Napoleona vse stvari ąe niso popolnoma polegle, je Ljubljana imela ľe solidno zgrajeno medicinsko tradicijo, ki je bila zaradi povojnih razmer skoraj prekinjena. Po avstrijski reokupaciji Kranjske so dunajske oblasti pohitele, da so Medicinsko fakulteto v Ljubljani, ki se je pod Francozi ąele začela razvijati in oblikovati v pravo pedagoąko in znanstveno ustanovo, degradirale na stopnjo mediko-kirurąke ąole pred letom 1810.

Ko se je Lipić leta 1823 javil na razpis v Ljubljano, je ponesel s seboj duh dunajske klinike. Nastopil je prvo sluľbo drugega ljubljanskega mestnega zdravnika. Z njim je pripotovala njegova sestra Terezija, slikarka, ki je bila krająi čas učenka Langusa, kasneje pa Lipparinija iz Benetk. Med drugim je narisala portret svojega brata. Ko se je poročila s psihiatrom dr. Koestlom, se je z moľem odselila v Gradec. (15)

Takrat je v medicini zaradi neskladnosti med teorijo in prakso vladal pravi nered.

Lipić je bil za svoj čas solidno izobraľen in razgledan v sodobni klinični medicini, kar je bila zasluga zlasti Hildenbranda in njegove miselnosti. Ta klinik jo je namreč odlično razvil ľe leta l807 v svojem zajetnem delu "Initia institutionum", (16) ki je vseskozi prepojen s Hipokratovim duhom in njegovo metodologijo. Poleg naporne zdravniąke sluľbe v Ljubljani, ki jo je Lipić vestno izpolnjeval, si je ąe odtrgal čas, da je nenehno spremljal razprave in obravnave v strokovnih publikacijah in se prek njih seznanjal z novimi doseľki. Tako je vzdrľeval neprekinjeno zvezo z razvojem medicine v svetu. Tudi sam je pisal medicinske sestavke, objave in razprave v različnih tiskih, predvsem v dunajskem "Medizinischen Jarhbucher des k. k. oesterreichischen Staates". (17): V ta zbornik je poąiljal svoje prispevke ąe potem, ko ni bil več v Ljubljani. V ljubljanski Iliyrisches Blatt je leta 1829 objavil več poljudno-znanstvenih člankov o preprečevanju ąkrlatinke (18) in leta 1831 o ljubljanski pitni vodi (19) ter istega leta samostojno razpravo o uporabi parnih kopeli pri zdravljenju nekaterih bolezni, zlasti kolere (20), ki je v tistem času razsajala v Ljubljani. Nekaj časa se je ukvarjal s skrivnostmi telepatije in hipnotizma. V rokopisu je zapustil Biomagnetske zdravilne metode. Lipić je bil tudi med prvimi na Kranjskem, ki je v zdravniąko prakso uvedel rutinsko rabo Laennecovega stetoskopa in pospeąil ąirjenje fizikalnih preiskovalnih metod ter s tem razvoj in izpopolnitev diferencialne diagnostike. Kot odločen nasprotnik polipragmazije, ki je bila ľal tudi med kranjskimi zdravniki precej raząirjena, je po preučitvi simptomatike in postavitvi diagnoze ter upoątevaje vse dane okoliąčine, ki zadevajo pacienta, predpisoval le strogo omejeno ątevilo zdravil (najraje npr. salicilno kislino, digitalis, kloralhidrat, kinin ipd.) (21) Najbolj pa je zaupal v vis medicatrix naturae. Menil je, da se terapevt ne sme zanaąati le na učinkovitost zdravila, temveč mora ustvariti primerne pogoje, ki koristijo bolniku (ustrezna dieta, higienski ukrepi, stroge indikacije pri jemanju zdravil ipd.). Zatrjeval je, da resnično in dokončno ozdravljenje nastopi, ko se v bolnikovem telesu vzpostavi "restitutio anatomica et physiologica".

S tedanjo terapevtsko zmogljivostjo v Lipićevem času niso bili zadovoljni le zdravniki, temveč so sčasoma tudi bolniki spoznali, da (ąolska) medicina pogosto ne uresničuje njihovega upanja, ker je premalo učinkovita. Zdravniki, pa tudi njihovi bolniki, so imeli več bolezni za neozdravljive (npr. inoperabilne in recidivirajoče neoplazme, napredovano arteriosklerozo, hipertenzijo viąje stopnje, angino pektoris, bronhialno astmo, srčno ali moľgansko kap, teľke presnovne motnje, nekatere nevropsihične bolezni, kot epilepsijo, shizofrenijo, različne paralize, gluhost, slepoto, nekatere kronične dermatoze, nevralgije, kirurąko tuberkulozo, teľke infekte ipd.), vsaj s pomočjo tistih zdravilnih sredstev, ki jih je lahko omogočila tedanja medicina.

Medtem ko je diagnostika v prvih desetletjih 19. stoletja napredovala s pospeąenimi koraki in vsak dan prispevala nove in vedno bolj spretne ter dovrąene klinične preiskovalne metode (z uvedbo perkusije in avskultacije v klinično prakso) ter se zelo izboljąala zlasti pri pljučnih boleznih in pri boleznih srca, je terapija morala vsak trenutek priznati svoj poraz. Zato so se takrat sliąali vedno silnejąi glasovi o "krizi v medicini" Terapevti so iskali vzroke za takąne pojave in so poskuąali odkriti iz te zagate izhod. Bolniki, pri katerih je znanstvena medicina zatajila, so se zatekali po zdravstveno pomoč k ąuąmarjem in sumljivim mazačem ter privrľencem ątevilnih paramedicinskih sekt, kot so bili magnetopati, hiropraktiki, antropozofi, homeopati ipd. Z zdravilstvom so se pri pomanjkanju ąolanih zdravnikov na Kranjskem ukvarjale tudi starejąe ľenske na vasi, pa tudi v mestu, ki so za manjąo vsoto denarja ponudile različne roľe, čaje, trave in druga čudodelna zdravilna sredstva. Tudi nekateri duhovniki in redovniki so se lotevali zdravilstva kot postranskega donosnega dela in si pridno nabirali stranke. Vsi ti nesrečni, obupani in lahkoverni bolniki so neredko doľivljali tudi nepričakovane prave uspehe, pa čeprav so bili ti lahko le kratkotrajne in sugestivne narave. "Kriza v medicini" je po drugi strani vzpodbujala nekatere zdravnike, da so se strogo kritično in nepristransko lotevali preizkuąanj takąnih "zdravilnih metod" z ľeljo, da bi spoznali bistvo in ocenili njihovo vrednost ter jim morda "odprli pot" v (ąolsko) medicino.

Pri tem kritičnem stanju v medicini se je Lipić strogo ravnal po osnovnem Hipokratovem vodilu: PRIMUM NON NOCERE!

Ko je bil leta 1832 Lipić imenovan za provizoričnega okroľnega fizika za mesto Ljubljana z okolico vred, je opravljal tudi sluľbo medicinske policije. (22) Strogo je nastopal proti vsem, ki so krąili zakone, torej proti ąuąmarjem, ki so nesramno goljufali in izkoriąčali bedo, nevednost in neumnost ljudi. Srdito se je uprl in nikdar odnehal pojavom precej raząirjenega alkoholizma na Kranjskem, kjer je bilo patoloąko pijančevanje pogosto. Po Lipićevih trditvah je bilo leta 1830 v Ljubljani nekaj več kot 400 kroničnih alkoholikov (pri nekaj tisoč prebivalcih (!), 154 gostilniąkih obratov in točilnic ter 6 pivovarn. (23) To porazno stanje ga je vzpodbudilo, da je leta 1834 spisal razpravo o alkoholizmu na Kranjskem - "Dipsobiostatica" (24) - ki je bila takrat edinstvena ątudija o alkoholizmu v vsej Evropi. Nagovarjal je tudi oblasti, da bi spremenili tretjino vinogradov na Kranjskem v plodne njive. Zavzel se je ąe za uvedbo visokih troąarin na ľgane pijače, ki pa jih ne bi smeli kuhati iz ľita. Načrtno je ąiril misel o ustanovitvi proti-alkoholnega druątva. Kot mestni fizik in policijski zdravnik je skrbel za izvajanje sploąno-higienskih norm v mestu. Pogosta spremljevalka slabega vremena so bila razlitja Ljubljanice, kamor je mesto odplakovalo vso svojo nesnago in poplave krakovskih in trnovskih hią. Velika teľava je bila tudi deratizacija. Spomladi in jeseni pa masovna kataralno-revmtična obolenja. Lipić je imel na skrbi tudi redno izvajanje vakcinacije, obiske lekarn in nadzorovanje dela veterinarjev in mesarjev. Prav tako se je bojeval proti nalezljivim boleznim, zlasti proti steklini, tifusu, griľi in ľivalskim infekcijam.

V zvezi z epidemijami na Kranjskem med drugim poroča o ąkrljevski bolezni (Morbus scherlevo), ki se je po letu 1808 ąirila prav tako na Kranjskem. Oblast je ukazala prisilno zdravljenje obolelih oseb. Nihče se ni smel poročiti brez zdravniąkega spričevala o zdravju, tako strogi so bili predpisi. Bolezen so takrat zdravili z raztopino modre galice, z ľivim srebrom in sublimatom. Na Kranjskem je leta 1818 iząel zdravstveni oklic v slovenskem jeziku ("Hitite tedaj, kar vas je s to boleznijo okuľenih..."). ©krljevka je leta 1820 v okolici Postojne in Ribnice pojenjala, zato so postojnsko bolniąnico opustili, neozdravljive osebe pa so premestili v osrednjo bolniąnico v Kraljevici. Pri zdravstvenem pregledu prebivalstva so leta 1829 v novomeąki kresiji odkrili le ąe 20 primerov, v postojnski pa 50 bolnikov, medtem ko so leta 1833 v obeh omenjenih kresijah odkrili le 9 bolnikov. V Ljubljani je bila bolezen redka (bolniki so prihajali z Dolenjske in Notranjske). S preprečevanjem bolezni se je ukvarjal zlasti protomedik dr. Anton Jeunikar (1771-1837); z njim je tesno sodeloval Lipić. (25)

Lipića je pri njegovem delu proti nevestnim kolegom in osebam, ki so se ukvarjale z nedovoljeno paramedicinsko dejavnostjo, podpiral ljubljanski zdravnik dr. Ivan Zhuber (1790 - 1865). Paramedicinska dejavnost je bila zaradi uporabe neprimernih zdravilnih sredstev ali očitno neprimernih načinov zdravljenja vzrok ątevilnih primerov iatrogenih bolezni. Z ukrepi proti njej si je Lipić nakopal veliko nevąečnosti ter predvsem stanovskih sovraľnikov in nevoąčljivcev.

Leta 1833 je bil Lipić imenovan za pomočnika ravnatelja civilne sploąne bolniąnice v Ajdovąčini. (26) Po sluľbeni dolľnosti je imel dostop do vseh bolniąničnih prostorov. Iz Lipićevega letnega poročila za leto 1833 sledi, da je bila v bolniąnici velika utesnjenost, saj so sprejemali bolnike tudi iz oddaljenih krajev, ne le iz Ljubljane in okolice. Po Lipićevih navedbah je bila umrljivost bolnikov obeh spolov razmeroma visoka. Tako je med leti 1828 in 1832 zaradi tuberkuloze umrlo 15,2 % oseb, zaradi febris nervosa 5 %, pnevmonije 3 %, ascitesa in hidrotoraksa 5,8 %, ter tabesa 4,8 %. (27) Do leta 1822 je bilo puąčanje krvi v bolniąnici zelo pogosto.

Najbolj vpijoče nehigiensko stanje pa je vladalo v porodni sobi, kjer je bila vlaga tako močna, da se je po stenah razvila plesen, ki je odurno zaudarjala. To stanje je nastalo, je menil Lipić, zaradi prenapolnjenosti oddelka, slabega prezračevanja in izhlapevanja, kar je omenjenega leta (1833) povzročilo razvoj "vnetno-tifozne epidemije" med dojenčki. Na srečo kljub prenapolnjenosti prostorov pojav puerperalnega mastitisa in porodnega prisada med porodnicami ni bil pogost. (28) 

Naslovna stran Annales Scholae Medico-Clinicae Patavinae iz leta 1837.

Ob porodniąnici je bila najdeniąnica, ki je imela v letih od 1828 do 1832 na leto v povprečju po 770 zapuąčenih otrok, ki so jih poąiljali v rejo na deľelo. Ob ustanovitvi sta imeli obe ustanovi blag in človekoljuben namen: da bi obvarovali dekleta pred sramoto in preprečili detomor. (29) V porodniąnici so takrat namreč rojevale večinoma neporočene nosečnice, poročene porodnice so navadno rojevale na svojem domu.

Lipić se je leta 1829, v času svojega intenzivnega delovanja prek Raimannovega Uvoda v kliniko "Inatitutiones generates ad praxin clinicam usui academico dicatae" seznanil z Auenbruggerjevo perkusijsko metodo in uporabo Laennecovega stetoskopa "percussione ad modum Auenbruggeri, sthetoscopo Laennecii probe examinare", (30) ki ju v tem času ąe niso na sploąno uporabljal niti dunajski kliniki niti zdravniki v zasebni praksi. Iz omenjenega je razvidno in očitno tudi, da tak postopek na dunajski kliniki ni bil samo znan, temveč bi ga tudi uporabljali, če bi se bil ľe udomačil kot odlična rutinska preiskovalna metoda. Postopek kliničnega preiskovanja med zdravniki ąe ni dosegel svoje dokončne uveljavitve. Dobili bi namreč vtis, da je to bil izraz povrąnosti, razen morda pri zelo natančnem kliničnem opisu sindroma vnetja dihalnih poti. Lipić je med svojo zdravniąko dejavnostjo dodobra spoznal njuno izredno klinično pomembnost in bil zato prepričan, da sta ti dve metodi brez dvoma odlična pomoč pri diagnostiki. Klinične izvide je Lipić marljivo, vestno in natančno beleľil, potem pa jih je primerjal z izvidi od avtopsij. In kot je sam zapisal, je bil v prvem hipu nenavadno presunjen, ker so se klinični in patoloąki izvidi med seboj ujemali. (31) To dejstvo ga je napotilo, da se je lotil resnejąega preučevanja fizikalnih diagnostičnih metod pri patoloąkih procesih v prsnem koąu, zlasti pri kliničnih slikah pljučnih, bronhialnih in srčnih obolenj. Menil je, da pri pljučnici inspekcija in palpacija kot klinični metodi vselej odpovesta, ne velja pa to za perkusijo in avskultacijo. Toda v tem času ąe ni dal nobenega poročila za medicinsko javnost in v svojem zajetnem delu "Topographie", ki ga je spisal med enajstletnim bivanjem v Ljubljani, celo ni omenil pridobljenih kliničnih izkuąenj s perkusijo in avskultacijo, pa tudi ne kritične analize in interpretacije pomembne simptomatike pri teh obolenjih. Omenjeno zajetno poročilo je dal natisniti v Ljubljani leta 1834. Obravnava obdobje med leti 1820 in 1832 in ima naslov "Topographie der k. k. Provinzialhauptstadt Laibach in Bezug auf Natur - und Heilkunde, Medicinalordnung und Biostatik". Opisal je natančno in dosledno ľitje in bitje tedanje Ljubljane z okolico vred, njene zdravstvene razmere, javno zdravstveno sluľbo, delovanje medikokirurąke ąole in drugih dobrodelnih ustanov. Poročilo je opremil s statističnimi podatki in ątevilnimi tabelami. (32) To je prvo edinstveno, podrobno in znanstveno oblikovano zdravstveno pričevanje o tedanji Kranjski.

Ljubljanski homeopati, ki so imeli v prvi polovici 19. stoletja največ pristaąev med preprostim ljudstvom in duhovąčino, manj med izobraľenci, so bili zaradi svoje ątevilčnosti v tedanji malomeąčanski druľbi razmeroma močna in vplivna skupina.

V prvih desetletjih 19. stoletja je bil med Ljubljančani zelo vplivna osebnost duhovni vodja homeopatov, prior reda usmiljenih bratov iz Trsta, Faustus Matevľ Gradiąek (1776 - 1837). (33) Od leta 1807 je bil ravnatelj ljubljanske civilne bolniąnice v Ajdovąčini. Njegovi redovniki so delovali v ustanovi kot bolniąki streľniki. Gradiąek je kot goreč homeopat načrtoval, da podredi bolniąnico homeopatskemu vplivu in metodam zdravljenja. Ljubljanski homeopati so si od čudeľne medicine in od posebnega poslanstva svojega vodje Gradiąka veliko obetali. Ko bi Gradiąkova nakana uspela, bi v bolniąnici za dalj časa nedvomno zamrla sleherna klinična dejavnost. Nevarnosti ąirjenja homeopatskega zdravljenja v bolniąnici, ki je enačilo simptome z bolezenskim substratom, so se dobro zavedali nekateri napredni zdravniki, najbolj pa Lipić.

Gradiąek je moral leta 1811 vodstvo bolniąnice izročiti francoskim okupacijskim vojaąkim oblastem, ki so jo v sporazumu z Gorenjskim administrativnim uradom odstopile v upravo komisiji ljubljanske mestne občine. (34) Francozi so redovnike reda usmiljenih bratov izgnali iz bolniąnice in s tem ukrepom odpravili red v Ljubljani; redovniki so se vrnili v Trst. Gradiąek se je umaknil v ©entvid pri Ljubljani, kjer je imel hiąo in zasebno homeopatsko ordinacijo. Ljubljanska občina je za direktorja bolniąnice imenovala protomedika za Kranjsko, dr. Antona Jeunikarja, nepopustljivega nasprotnika vrnitve usmiljenih bratov v ljubljansko bolniąnico.

Po odhodu Francozov iz Ljubljane so se v bolniąnici nekdanji dolgo pričakovani Gradiąkovi načrti uresničili. Oblasti so leta 1815 preuredile "klinično ąolo", ki jo je Gradiąek nameraval spremeniti v homeopatski oddelek ("oddelek za bolnike posebne vrste") (35) in s tem spodkopati obstoj medikokirurąke ąole, ki je bila v strokovni povezavi z bolniąnico. Po avstrijski reokupaciji Kranjske so se Gradiąek in njemu naklonjeno meąčanstvo neuspeąno zavzemali, da bi red usmiljenih bratov spet prevzel upravo bolniąnice. Dr. Jeunikarju in dr. Lipiću je uspelo obdrľati bolniąnico v civilni upravi.

Ko je dr. Jeunikar zapustil Ljubljano, je postal dr. Lipić edina tarča homeopatov. Gradiąku je končno uspelo zbrati okoli sebe in svojega reda večje ątevilo vplivnih meąčanov, ki so ga podprli in odkrito nastopili proti ľe tako za njihovo sredo nepriljubljenemu in nepodkupljivemu Lipiću. V neenakem boju, ki je trajal kratek čas, je Lipić končno le moral popustiti, ko je kot varovalec medicine naletel na močno nasprotovanje homeopatov. Nenehni boji so ga kmalu utrudili in mu zagrenili nadaljnje bivanje in delovanje v mestu. Zato je po 11 letih vzornega sluľbovanja dal odpoved. (36) ©e istega leta je zapustil nehvaleľno Ljubljano.

Padovsko obdobje

Po restavraciji so Lombardinsko-benečansko drľavo z mesti Ferraro in Comacchio po novi ureditvi Italije prisodili avstrijskemu cesarstvu. Avstrijci so leta 1813 vkorakali v Padovo, a so jo morali čez več kot pol stoletja zapustiti. (37)

Po smrti padovskega profesorja dr. Valeriana Luigia Brere (1772 - 1840) so univerzitetne oblasti povabile dr. Lipića, da prevzame vodstvo katedre za interno medicino v Padovi. Lipić se je vabilu odzval in pripotoval v Padovo. V ąolskem letu 1834/35 je začel predavati na kliniki. V strokovnih in znanstvenih medicinskih krogih je bil Lipić namreč ľe dobro znan zaradi svojih ątevilnih publikacij, zato ni imel ob nastopu nove sluľbe nobenih teľav. Njegovo delovanje na padovski interni kliniki je trajalo sedem let in je bilo za razvoj fakultete zelo pomembno.

Kmalu po prihodu v Padovo je Lipić na kliničnih vajah uvedel perkusijo in avskultacijo, čeprav se ąe ni sistematično ukvarjal s kliničnimi preiskovalnimi metodami, niti po letu 1834, ko je zapustil Ljubljano. Na tej slavni italijanski fakulteti, ki je dala svetovne znanstvenike, je v prvih letih svoje pedagoąke dejavnosti poučeval ąe posebno stroko, ki se je imenovala "zdravniąka praktična predavanja". (39) To so bile vaje za praktične zdravnike. Kot pomoľno ątudijsko knjigo je sluąateljem priporočil Raimannov Uvod v kliniko "Institutiones". Svoje bogate klinične izkuąnje, ki si jih je pridobil z natančnim raziskovanjem in preučevanjem klinične kazuistike, so mu omogočile, da je ugotovil bistvo s kliničnimi preiskovalnimi metodami. Vse to je v letih 1834/35 objavil v strokovnem zborniku Annales Scholae Medico-Clinicae Patavinae, (40) katerega glavni urednik je bil prav do svojega odhoda iz Padove na novo sluľbeno mesto.

V Analih je skozi več let objavil več zanimivih in za razvoj padovske interne klinike pomembnih ątudij in razprav. Dve leti po nastopu predavateljske kariere je dal v tisk zelo zanimiv in izviren traktat "Nosographologia sive methodus empiricorationalis historias morborum concinnandi" (41), ki je iząel v Padovi leta 1836 in v katerem se je jasno opredelil: "... strenua regularum Logices applicatio". V predgovoru k delu "lecturis salutem" je zapisal, da večji del čtiva vsebuje filozofsko terminologijo in sploąno medicinsko razlago. Dozdeva se, da ne bi bilo odveč, če bi vsebino knjiľice primerjali z vsebino Raimannovih "Institutiones". (42) Lipićeva "Nosographoflogi" je namreč vplivala na idejno vsebino predavanj, ki so potekala na medicinski kliniki za kirurge, ustanovljeni med letoma 1830 in 1834. Lipić je pri terapiji vselej zagovarjal racionalno empirijo.

Dunajsko obdobje

Lipića je leta 1841 povabila dunajska medicinska fakulteta, da bi prevzel vodstvo katedre in predavanja na interni kliniki, ker je bilo mesto na katedri za specialno terapijo in klinično medicino po nenadni smrti profesorja dr. Franca Hildenbranda (1830 do 1841) prosto. (43)

Klinično raziskovalno dejavnost, ki jo je začel ąe v Padovi, je Lipić s ąe večjimi uspehi, prizadevnostjo in zagnanostjo nadaljeval tudi na dunajski interni kliniki. Zgradil je trdne temelje za bodočo t.i. "Drugo dunajsko klinično ąolo", ki jo je pozneje vodil in izpopolnjeval odlični klinik in Lipićev naslednik profesor dr. Joľef Skoda. (44)

Na Dunaju je Lipić predaval medicinsko (interno) kliniko in specialno patologijo ter terapijo notranjih bolezni za zdravnike in viąje kirurge. V tem času je nenehno objavljal, podobno kot v Padovi. Pri predavanjih je bil dosleden, jasen in je natančno razvijal svojo misel ter jo podprl s kazuističnimi primeri. Raimannovo miselnost je razvijal dalje; to je bil pravzaprav začetek nove semiotične smeri v interni kliniki. Kot cilj si je postavil izboljąati diagnostiko pri različnih vnetnih procesih na bronhijih, pljučih in porebrnici. "Plurima hoc intuitu", je zapisal v eni od svojih razprav, "auscultationi, tum Auenbruggeri, tum Laennecii methodo institutae debuimusi". (45) V didaktične namene je razčlenil dvaindvajset kazuističnih primerov in zlasti opozoril na pet primerov "pneumopleurobronchitisa", na ątiri bronhopnevmonije, na tri pnevmonije, na pet primerov plevropnevmonije, na en primer pnevmoplevritisa in na ątiri primere plevritisa. (46). Pri bronhitisu perkusija ni dala kakih posebnih podatkov, je zapisal, stetoskopija pa je bila pri tem pogosto praktično nepotrebna, ker se je "ille rhonchus, varie sonorus et sibilosus" neposredno dobro lahko razlikovalo. Pri diferencialni diagnozi teľjih obolenj sta bili perkusija in avskultacija na mestu: "Plurimam hic utilitatem negativam affert auscultatio, tum percussionis, tum tubi ope habita, quatenus pneumonitideis, pleuritidisve, ubi tamen desunt, signa excluduntur." (47) Navzočnost pnevmonije je dokazljiva pri dobro zaznavni simptomatiki, "in percussionis thoracicae sonum alicubi constanter obtusiorem, cum persistente ibidem sub tubo rumoris respiratorii imminutione, cessatione, rhonchoque initiali crepitante, offendimus." (48) Lipić je pozneje zaznal ąe druge pojave "silentium bronchophoniae jungebatur". (49) Pri diferencialni diagnozi plevritisa naj bi se dobro pazilo, da se ga ne bi zamenjalo z interkostalnim revmatizmom. O tem je zapisal, da se morajo upoątevati vsa značilna znamenja, "obmutescentia", (50) pleksičnega zvoka in dihalnega ąuma. Toda predolgo se ne bi smeli zadrľevati s presojo kazuistike, četudi bi lahko priznali, da bi pri tem pridobili odlične didaktične opise s fizikalno - semiotično vsebino. Pri posebnem primeru obojestranske pljučnice, je opozoril klinike, bi bilo smotrno, če bi se v prvi fazi razvoja bolezni izognili rabi stetoskopa, "quia aeger large sudabat." To pojasnilo se nanaąa na drugo opazko, zdi se, da jo je pisec hotel zamolčati. Lipić je na kliniki uvedel tudi avskultacijo srca v primeru levkohloroze, pri kateri se je dalo ugotoviti palpitacijo zaradi naporne dispnoe, "quae sub exploratione sthetoscopica apparebat quidquam magis extensa, strepitum edens utrumque magis sonorum, interstitio brevi, impetu exiguo." (51)

V primerjavi s staliąčem Hildenbranda je Lipić izpopolnil fizikalno diagnostiko, in kot se dozdeva, je bilo to v resnici previdno in neposredno napeljevanje in vzpodbujanje k Raimannovemu nauku, ki je zahteval uvedbo kliničnih preiskav ob bolniąki postelji in natančno preučitev Auenbruggerjeve, Corvisartove in Laennecove doctrine.

Pri tem moramo poudariti izredno prizadevanje, da je Lipić poľrtvovalno opravil velikansko delo, ki je bilo pred tem najmanj raziskano. To je ostroumno razčlenil in izredno natančno razloľil, tako kot ąe nihče dotlej. Njegovo delo je bilo za razvoj medicine zelo potrebno.

Lipić je vzgojil primernega naslednika v Joľefu Skodu, ki je nadaljeval preučevanje in izpopolnjevanje fizikalnih preiskovalnih metod v interni medicini in je leta 1839 objavil 1839 pomembno monografijo - "Abhandlung uber Percussion und Auscultation".

In ob koncu - če ľe ne zaradi česa drugega, pa vsaj zato, da bi poudarili ąe eno dobro potezo v Lipićevem značaju - ne smemo prezreti njegovih iskrenih prizadevanj za ohranitev medicinskega ątudija v Ljubljani v letu njegove smrti kljub ątevilnim neprijetnostim, ki jih je v tem mestu moral prestati. Leta 1845 je kot član dunajske komisije za medicinsko ątudijsko reformo na seji podprl protestno peticijo, ki so jo predloľili rektor dr. Djuro ©porer in profesorski zbor mediko-kirurąkega ątudija v Ljubljani. Dunajsko prosvetno ministrstvo je namreč na dnevni red postavilo zdruľitev interne medicine in kirurgije ter s tem odpravo posebnega kirurąkega ątudija: vseh mediko-kirurąkih učnih zavodov v drľavi na sedeľih ľe obstoječih fakultet in dunajskega Josephinuma. (52)

Vodstvo ljubljanskega mediko-kirurąkega liceja je v peticiji poudarilo, da Ljubljana nima medicinske fakultete, čeprav jo je ľe leta 1810 imela, a so jo z avstrijsko reokupacijo Kranjske oblasti ukinile. Zato je zahtevalo reorganizacijo medicinskega ątudija v fakulteto v Ljubljani. Sopodpisniki so v peticiji obljubili vso pripravljenost, da bi preurejen zavod znali prilagoditi zahtevam nove ątudijske reforme. A prav temu je Dunaj, zavedajoč se velike politične pomembnosti zahtev tlačenega naroda, odločno nasprotoval. Zato je prispel odlok ministrstva o popolni ukinitvi kirurąkega ątudija, in sicer predvsem v Ljubljani, z utemeljitvijo, da to zahteva novi čas.

Ministrstvo je svoj sklep res tudi izvedlo in je kirurąki ątudij v Ljubljani dokončno ukinilo v ąolskem letu 1849/50. Hkrati je zavrnilo tudi vse proąnje, zahteve in peticije, ki so se nanaąale na to vpraąanje. Medicinski ątudij v Ljubljani je bil torej z oblastnim odlokom za več desetletij vzet z dnevnega reda. S tem je bila pokopana tudi ľelja slovenskega izobraľenstva po ustanovitvi medicinske fakultete in univerze v Ljubljani.

Ko je bil profesor dr. Franc Viljem Lipić v zenitu svojih znanstvenih in pedagoąkih zmogljivosti, je 12. septembra 1845 (53) nenadoma umrl na Dunaju, star komaj 46 let.

Opombe in literatura:

15. Stele F., F.Lipić (Lippich) Terezija. SBL. Ljubljana 1925/32,674.
16. Premuda L., Die Einfuhrung der Percussion und der Auskultation in das "Studio medico" von Padua. Circatiliam. Leiden 1974, 243.
17. Lippich F., Gastrorrhagie mit hervoratechender Salzsaure und skirrhos-emphysematosen Entortung des Speisen Canals. Med. Jahrb. d. k. k. oesterrh. Staates. Wien 1832; 11: 246 Ueber die von neueren Rachtsgelehrten zum Behufe der Geburtshulfe angenommene Verletzlichkeit der menschlichen Leibeafrucht. Ib. 1834; 15: 187.
18. Lippich F., Verhutung des Scharlachfiebers. Illyr.Blatt 1829, 5.
19. Lippich F., Ueber die Trinkwassear Laibachs. Ib., 1831, 20.
20. Lippich F., Beschreibung eines Warme- u Dampfbadeapparates nebat Bemerkungen uber dessen Anwendung und Nutzen in versehidenen Krankheitent verzuglich in der Cholera. Ljubljana 1831.
21. GI. delo, navedeno v op. 14, 126.
22. Puschmann Th., Die Medicin in Wien wahrend der letzten l00 Jahre Wien 1884, 153.
23. Lipić F., Topographie der k. k. Provinzialhauptatadr Laibach, in Bezug auf Natur- und Heilkunde, Medicinalordnung und Biostatik. Laibach 1834, 87.
24. Lipić F., Grundzuge zur Dipsobiostatik. Laibach 1834.
25. Gl. delo, navedeno v op. 23, 151.
26. Pintar I, Mediko-kirurąki učni zavod v Ljubljan,g njegov nastanek, razmah in konec. Ljubljana 1939, 67.
27. Gl. delo, navedeno v op. 23, Tabl. V.
28. Borisov P., Ginekologija na Slovenskem od nastanka do 80. let 20. stoletja. SAZU. Ljubljana 1995. 82.
29. Valenta A., Zur Statistik der Kindesmorde in Krain. Wien 1868, 132.
30. Institutiones Generales ad Praxin Clinicam usui academico dictatae. Vindebonae 1829, 42.
31. Neuburger M., Die Wiener medizinische Schule im Vormarz. Wien- Berlin-Leipzig - München 1921, 211.
32. Gl. delo, navedeno v op. 23.
33. Radics P., Zgodovina deľelne civilne bolnice v Ljubljani. Ljubljana 1887, 50
34. Gl. delo, navedeno v op. 33, 51.
35. Gl. delo, navedeno v op. 61, 211.
36. Necrolog: Professor Lippich - todt. ILLyr. Flatt 1845; 52:213.
37. Gl. delo, navedeno v op. 16, 232.
38. Premuda L., Die klinische Forschung in Padua im Zeitraum vom Tode Morgagnis bis zur Einfuhrung der Physilalischen Diagnostik. Acta Congr. Internat. XXIV Historie Artis Medicinae. Budapest 1976, 817.
39. Gl. delo, navedeno v op. 16, 244.
40. Gl. delo, navedeno v op. 9, 20.
41. Gl. delo, navedeno v op. 16, 246.
42. Gl. delo, nevedeno v op. 79 147.
43. Schonbauer L. Das Medizinische Wien. Wien 1947, 186.
44. Gl.delo, navedeno v op. 22, 209.
45. Annales Scholae Medico-Clinicae Padavinae. Annus 1834/35. Patavii 1837, 69.
46. Gl. delo, navedeno v op. 45, 70.
47. Gl. delo, navedeno v op, 45, 70.
48. Gl. delo, navedeno v op. 45, 70.
49. Gl. delo, navedeno v op. 45, 70.
50. Gl. delo, navedeno v op. 45, 154.
51. Gl. delo, navedeno v op. 16, 245.
52. Borisov P., Dr. Janez Bleiweis - zdravnik in zdravstveni prosvetitelj. Zbor. za zgod. narav in teh. Slovenska Matica. Ljubljana1983; 7: 161.
53. Gl. delo, navedeno v op. 36, 213. 

	prejąnji članek	naslednji članek