Elizabeta Bobnar Najľer



Elizabeta Bobnar Najľer in Brin Najľer

Vrh G7, ki se je s sodelovanjem Rusije ątevilčno sicer preimenoval v G8, je ugotovil, da imajo bogate drľave dovolj denarja, da lahko najrevnejąim odpiąejo del dolgov. Odločitev so pompozno ovekovečili kot najviąjo milost, da bi prikrili dejstvo, da imajo bogate drľave dovolj in več v veliki meri na račun revnih. Cene surovin svetovne korporacije z vsemi sredstvi zniľujejo na nerealno nizko raven, delovna sila vseh svetovnih multinacionalk so podcenjeni prebivalci nerazvitih deľel. Skorajda bi morali delavci plačevati za čast, da smejo v nedoločenem delavniku, za tekočimi trakovi izdelovati npr. ąportne copate prizanih znamk. Bogati so sklenili, da morajo izkoriąčanim včasih malo zrahljati zategnejene pasove, da jih bodo lahko v prihodnosti ąe uspeąenje in temeljiteje izkoriąčali.

Kako v tej luči oceniti prizadevanja Svetovne zdravstvene organizacije, ki je po dolgih pogajanjih uspela izglasovati 21 ciljev, ki naj bi 21. stoletju pomagali nerazvitim in drľavam v tranziciji, da bi laľje zagotovili del zdravstvene oskrbe? Nerazviti pogosto nimajo niti hrane, da bi ljudem zagotovili dostojno preľivetje, kako naj torej nadgradijo socialno strukturo? V teh drľavah dobo zdravniki v prihodnje zagotovo le gasili pogoriąča. Zdravili, kar je bilo dovolj odporno, da je preľivelo dovolj dolgo za zdravniąko pomoč. Zato ne presenečajo vedno glasnejąi glasovi, da se bodo časi, ko so zdravniki lahko zagotovili bolniku vse, kar je zahtevala medicinska doktrina, prevesili v čase, ko bo o ravni druľbene skrbi za zdravje odločal ąirok druľbeni konsenz.* Drľava bo na eni strani povedala, kaj lahko zagotovi iz javnih sredstev, zdravniątvo bo predstavilo moľnosti in podalo strokovna priporočila (morda doktrine), drľavljani in različne interesne skupine bodo določali prioritete. V tem okviru bo opravljena razporeditev javnih sredstev. Izid bo vsekakor precej drugačen od sedanjega stanja.

Lep primer je oregonski preizkus. V ZDA so v drľavi Oregon zbrali 2.000 ljudi iz vse Amerike. Izbirali so jih reprezenativno po rasi, spolu, verski pripadnosti, starostnih in socialnih skupinah. Strokovnjaki so tem predstavnikom prebivalcev predstavili 100 najpogostejąih diagnoz. Za vsako so jim s strokovnimi predavanji omogočili razumevanje bolezni, zdravljenje, tudi vpliv na druľbo. Na koncu so jih prosili, naj razvrstijo te diagnoze po prednostnem vrstnem redu. Vrstni red je bil skorada v nasprotju z dejansko razporeditvijo javnih sredstev, najviąe so bile otroąke bolezni, na zadnjem mestu je bil AIDS.

Tovrstna demokratičnost odločanja je zaenkrat ąe na teoretski ravni. Iskanje rezerv v javnih financah, krčenje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in vedno večje moľnosti, ki jih nudi medicina, pa bodo v prihodnosti zagotovo pogojevale iskanje novih načinov skuąale reąevati stanje tudi na ta način.

* Dr. Miguel Porta, Setting Health Targets: Why, Who and How?; The Role of Health Targets in the New European Public Health Policy, Brussels, June 22, 1999.

	prejąnji članek	naslednji članek