Alojz Ihan



Klara in Alojz Ihan.

Zadnja leta se mi pogosto dogaja (zlasti ob kakąnem klepetu po izpitu, ko je ocena ľe v indeksu in se adrenalinski vihar v ątudentski glavi umiri v blag in odprt juľni veter), da kar ostrmim ob tem, kaj vse posamezni medicinci počnejo takrat, ko se ne ukvarjajo s ątudijem in izpiti. Vse mogoče je: od drznih umetniąkih projektov do streľbe v nočnih lokalih (mimogrede, dľez klub Gajo je skoraj monopolno medicinski), pa od ekstremnih ąportov do - tega je daleč največ - pustolovskih potovanj, ob katerih lahko podpisani izpitni izpraąevalec samo suho poľira slino in nejeverno posluąa, kam vse lahko medicinca zanese pot.

In si rečem: "Krasno, kako drugače znajo ľiveti zdająnji medicinci v primerjavi z nami, ki smo si privoąčili kvečjemu kakąen inter-rail in pajzelski ľur, sicer pa smo obsedeno lovili prve izpitne roke in mrzlično računali, kdaj bo priąla sodna medicina in se bo mogoče prijaviti za staľ. Zdaj pa posluąam o trimesečnih potovanjih po Indiji, polletnem bivakiranju v Himalaji, plezanju čez Ande itd. in se ob vsakem posameznem primeru čudim in občudujem energijo in (meni) nerazumljivo mladostno brezbriľnostjo, ki ji ni mar za "izgubljen" trimester, semester ali celo letnik in ki se je ne spomnim iz let svoje mladosti. Ampak tisto, kar pri vsakem posamezniku posebej občudujem, mi nehote postane sumljivo, ko se zavem, da je to zelo sploąen pojav. Jasno, človek se nujno vpraąa, kaj se je nenadoma tako zelo spremenilo, da ljudem ni več pomembno divjati z izpiti. Saj se ljudje ne spreminjamo tako radikalno iz generacije v generacijo! In potem ąe malo spraąujem naprej, včasih imam srečo in zlasti na kakąnem generacijsko bolj pisanem ľuru mi uspe s kozarcem kaberneta omiliti svojo nepreklicno starostno razliko do ątudirajočih generacij in se potem lahko podrobneje pozanimam, kaj ljudi tako ľene v Indijo ali v Ande, pa na polletno jadranje med Karibi. In najpogostejąi odgovor je: Nova izkuąnja! Namen potovanja v Indijo ni verska poglobitev, namen Andov ni vrnitev k naravi, namen jadranja ni postavljanje tega ali onega rekorda, vse skupaj je predvsem - nova izkuąnja. In nato ąe ena. In spet ena. In tako naprej.

Dobro, tak razlog je povsem sprejemljiv na ľuru, ampak ko se kabernet razkadi, se zazdi vse skupaj preveč preprosto. Zakaj je ľeljo naąe generacije, da bi čimprej končala izpite in se vklopila v svet samostojnih in odraslih, zamenjalo hlastanje za nekakąnimi eksotičnimi izkuąnjami, ki imajo po eni strani sicer nedvomno radoľiv čar, po drugi strani pa prav tako nedvomno odlagajo doseganje ľivljenjske samostojnosti in zrelosti, ki si jo navsezadnje vsak ľeli doseči. Ali pa tudi ne?

Če ľivljenje mladih generacij čedalje bolj postaja nabiranje takih ali drugačnih eksotičnih izkuąenj namesto vzpostavljanja pripadnosti in vključevanja v neeksotično realnost, se človek nehote vpraąa, če ni to poleg vsega dobrega tudi nekakąen simptom. Kaj pa, če se je bila mlada generacija prisiljena obrniti k paberkovanju neobveznih subjektivnih izkuąenj zato, ker jim generacija njihovih starąev noče omogočiti kaj bolj oprijemljivega, da bi bilo na tistem mogoče graditi pripadnost in "odraslo" zavezanost realnemu ľivljenju? Kaj, če starejąi mladim namensko preprečujejo dozoreti?

In če človek pomisli, se najde marsikaj, kar govori v prid tej tezi. Na primer razmere v zaposlovanju, pri čemer je zaposlitev verjetno najmočnejąi posamezni dejavnik za vzpostavljanje človekove zrelosti in samostojnosti. Ampak pomislimo na nepoąten in okruten prepad med zaposlovanjem generacij, ki so se zaposlovale pred letom 91 ali po njem. "Po starem" je človek razmeroma lahko dobil sluľbo za nedoločen čas z vsemi ugodnostmi, ki jih je ta status prinaąal - od moľnosti jemanja kreditov do zagotovljenega mesta ne glede kakovost dela. In tistim, ki smo imeli srečo dobiti sluľbo v starem sistemu, se vse te socialistične ugodnosti in statusi podaljąujejo naprej in nihče niti ne pomisli, da bi se čemu zares odrekel. Po drugi strani pa mladim generacijam vsiljivo prodajamo zgodbo o trľnosti in konkurenci, ki pa naj seveda velja samo za njih, ki - brez urejenih eksistenčnih in statusnih vpraąanj - ąele vstopajo v ľivljenje. Zato je nastal absurden poloľaj, ko starejąe generacije, udobno pogreznjene v varne socialistične fotelje, vzviąeno predavajo mladim o trľnosti, konkurenci in boju za obstanek. In ne le predavajo, temveč to tudi praktično kaľejo z zaposlovanjem novih generacij na kratkoročne pogodbe, ob katerih ni teľko vsiljevati tudi mnoga, človeąko povsem nesprejemljiva pogojevanja (na primer glede rojevanja otrok).

To pa je poloľaj, ki ustvarja mnogo večji prepad med generacijami kot nekoč, ko se tako imenovana "hipijevska generacija" (to so sedanji starąi) v nekaterih ľivljenjskih načelih ni mogla sporazumeti z generacijo svojih starąev. Ampak kljub različnim ľivljenjskim filozofijam so takratni starąi svoje hipijevske otroke sprejemali in jih vključevali v ľivljenje pod enakimi pogoji, kot so ľiveli oni sami. Razvpit generacijski razdor je bil, kot se je kasneje izkazalo, bolj verbalne narave, v praktičnem ľivljenju soľitje in medsebojno sprejemanje med generacijami nikoli ni bilo ogroľeno.

Do zdaj, ko razvpita "hipijevska" generacija (ki se je imela svoje dni za bolj človeąko in neobremenjeno s predsodki) začenja svoje lastne otroke namensko zavirati pri osamosvajanju tako, da jih zasipa s pravljicami o trľnosti, ki pa so v resnici bolj groľnje, naj si mladi ne bi drznili odrasti. Tako ravnanje je hująe, kot bi bilo zgolj moralistično nerganje nad mladimi, ker pomeni bistveno nesprejemanje mladih generacij v svet nekoliko prozaičnega, vendar realnega ľivljenja. Mlade generacije pa tega krutega zavračanja v svoji ranljivosti ne morejo predelati drugače, kakor da pri sebi manjąajo pomen pripadnosti, zavezanosti in odraslosti ter vse skupaj nadomeąčajo s filozofijo o neprizadetem nabiranju izkuąenj. Ta filozofija seveda elegantno prenese vse, karkoli se človeku v ľivljenju zgodi. Greą v Indijo in imaą izkuąnjo, napade te medved in imaą novo izkuąnjo, delodajalec te pet let vleče za nos s pogodbami in imaą spet novo izkuąnjo, razruąi se ti svet in spet - nova izkuąnja. Ampak hkrati tudi prevara, kajti stara generacija, ki je mlade pravzaprav prisilila v filozofijo nabiranja izkuąenj (od potovalnih izkuąenj do izkuąenj mladih raziskovalcev in večnih podiplomcev), v resnici nima namena, da bi tovrstne izkuąnje kadarkoli zares cenila in jih priznala v realnem ľivljenju.

Nabiranje izkuąenj ima torej dva obraza. Dokler nabiranje izkuąenj izhaja iz veselja do ľivljenja, ni kaj skrbeti; ko pa postane divjanje za izkuąnjami oblika nevrotičnega strahu pred zavrnitvijo s strani tiste druľbe - druľbe odraslih - ki bi ji mladi radi pripadali, se je treba zamisliti. Ne toliko mladim kot generaciji njihovih starąev, ki v svojem absurdnem egocentrizmu krade mlająi generaciji mnogo več, kot je to počela katerakoli okorela generacija pred njimi. In v tako zaostrenih generacijskih razmerah so dolgotrajna romanja mladih generacij po eksotičnih krajih pravzaprav ąe najbolj zdrav odgovor na stanje, ki ga je mladim vsilila tista generacija, ki ľeli ostati večno mlada, pa čeprav na račun svojih lastnih otrok. Tej generaciji bi bilo treba povedati predvsem, naj pozabi na svoja hipijevska gesla o večni mladosti, naj se neha egocentrično in posesivno pretvarjati, da mlade razume, čeprav tega ne more razumeti, to je namreč neizbeľna medgeneracijska zakonitost. Mladi v resnici namreč ne potrebujejo njihovega razumevanja, temveč zgolj to, da jih generacija starąev ne bi izgnala (pa čeprav navidez razumevajoče in sladko) iz druľbe, v katero imajo naravno pravico vstopiti in pod enakimi pogoji kot generacije pred njimi - odrasti. 

	prejąnji članek	naslednji članek