Knjige, ki so sledile (Krog male smrti, 1993; Tarok pri Mariji, 1994; Čas brez angelov, 1994; Tek za rdečo hudičevko, 1996; Leľala sva tam in se slinila ko hudič, 1996), so ąe bolj nabite s spolnostjo, ki je praviloma izkrivljena, bolna, psihopatska in nasilna. Čemu tako?

Möderndorferjevi junaki so ljudje, ki so neusmiljeno vpeti v sivo vsakdanje ľivljenje tako, da vzroku A vedno sledi posledica B. Skoraj bi lahko rekel, da so ljudje determinirani, torej brez volje. Njihov edini cilj je beg pred bolečino, kar jih, ne glede na začetni socialni poloľaj (prim. Salamander - kronika zločina), vedno tira na dno ľivljenja (prim. Ma). Zgodbe so torej opisi običajnih človeąkih poti, kako ubeľati bolečini (telesa) in se - seveda domnevno - osvoboditi z vdajanjem strasti. Najlaľje dosegljiva je strast do sočloveka. Če gre za odnos moąki - ľenska, je lahko institucionalizirana in je kljub temu (ali prav zato) tista zvrst obvladovanja sočloveka, ki se kaľe z nenasitno spolnostjo (prim. Sanje gledaliąkih noči). Če gre za odnos človek - človek, pa je to tista zvrst obvladovanja sočloveka, ki se vedno konča z nasiljem ali celo nasilno smrtjo (prim. Človek, ki je znal napovedati smrt; Lepa Vida).

Če zgodbe razumem tako, je sklep preprost: avtor v svojih dosedanjih delih opisuje ne le kaj strast je, temveč tudi, kaj ljubezen ni. Zdi se mi, da si bralec lahko malo oddahne le pri eni zgodbi (Izbrisana zgodba). V njej je nacistično nasilje proti ®idom opisano bolj klasično, tako, da se skoraj ponovi Dnevnik Salomona Tauberja iz znamenite kriminalke Zadeva ODESSA F. Forsytha.

Nekatere ljubezni pa so drugačne ter razdeljene na dva dela. Da bi laľje zapisal njuno sporočilo, sem za sebe naslov prvega dela spremenil v Nekatere strasti, drugega pa v Vsakdanje strasti.

V prvem delu je ľenska - presenetljivo - v ozadju. Razen zadnje (Čevlji - starinska ljubezen) so vse ostale zgodbe ľivljenjepisi moąkih, ki jih vodi strast drugačnih razseľnosti.1 Pravzaprav ne gre za strast, temveč za tisto, kar navadno poimenujemo poklicanost, v kateri človek tako ali drugače zgori in zapusti trajno sled - dobrega ali zla - v človeąki kulturi ali zgodovini. Po moji presoji izstopata dve zgodbi. Prva je skoraj gotovo ľivljenjepis Federica Garcie Lorce (Krik - maąčevalna ljubezen), druga pa bi bila lahko ľivljenjepis Reichsführerja SS, Heinricha Himmlerja (Johan, Janezsov sin - ljubezen do lastnih korenin). Slednja se mi v nekaterih potezah zdi podobna Don Lorenzu Vladimirja Bartola in kaľe, da je sovraątvo (do človeka in ľivljenja na sploąno) strast, ki izvira iz strahu pred bolečino.

V drugem delu je ľenska spet v ospredju, a drugače kot doslej. Enkrat - samo enkrat - se ponovi ľelja moąkega, da bi postal otrok in spet doľivel brezpogojno (materinsko) ljubezen (Bife paradiľ - ljubezen brez prihodnosti), za katero pa se pisec ľe zaveda, da nima prihodnosti. Ob branju te zgodbe me je pribliľno na sredi postalo tako strah, da me je zamikalo preskočiti na konec in dognati, ali se tudi ta zgodba konča s smrtjo. In dalje: ali lahko moąki in ľenska ohranita svojo identiteto, če se v njuno zvezo vmeąa tretji človek - njun otrok? Kaj je torej smisel človekovega bivanja kot dvospolnega bitja? Razmnoľevanje ali nekaj drugega (Najin otrok - izgubljena ljubezen)?

V ostalih zgodbah je strast ąe vedno, a ni več slepa. ®ivljenje se ne konča s pogoriąčem. Ob strasti je ľe zavest in zavedanje. In ker je tako, je morda celo razumevanje sočloveka (prim. Melita - njihova ljubezen in Ljubezenska zgodba - preprosta ljubezen). Bolečina je, a namesto da bi človek pred njo beľal, jo sprejme. Dalekovidni bralec jo morda lahko celo vidi kot kot t. i. lepoto neizpolnjene ľelje (Kondomi z okusom po jagodah - tuja ljubezen).

In tu ľelim prepisati zadnje odstavke, sporočilo te zgodbe:

Rahlo odgrnem kockasto deko s speče Sidhre. Rjava koľa, in pod njo rahlo dihanje speče pripadnice sikhovskega naroda, ľari in se premika s tihim mirom. Z napetostjo neizľivete eksplozije.

Tiho zaprem vrata za sabo.

Spodaj, v svoji sobi, sedim na robu postelje in boląčim v ugasnjen televizor. Počutim se krivega. Krivda je velika in prazna.

Kriv sem, ker me ne ubijajo, ker sem imel srečo, ker sem ravnoduąen, ker nimam ľalostnega obraza, ker ne zmajujem z glavo in, končno, ker sem ąel mimo ponujene sikhovske lepotice...

Kaj pa, če je prav to - iti mimo ponujene sikhovske lepotice - tisto, kar ljubezen je?

1Prim. znameniti citat iz Izpovedi doktorja Forcesina (Vladimir Bartol: Demon in eros): "Was schehrt mich Weib, was schert mich Kind, ich trage weit besseres Verlangen!" ("Kaj mar mi baba, kaj mi mar otrok, jaz nosim mnogo boljąe hrepenenje!")

	prejąnji članek	naslednji članek