Zbornik prispevkov 1. slovenske konference medicine odvisnosti. Uredili: Zdenka Čebašek Travnik in Mirjana Radovanovič. Ljubljana: Republiški strokovni kolegij za psihiatrijo - Delovna skupina za odvisnost od alkohola, 1997, 205 strani.

Kakor je prišel v slovensko medicino pojem "medicina odvisnosti" z določeno zamudo, tako z zamudo prihaja tudi pričujoča predstavitev Zbornika s 1. slovenske konference o medicini odvisnosti, ki je potekala v oktobru 1995.

V opravičilo in zagovor, da prihaja pričujoči prikaz šele zdaj med bralce Izide, moram navesti dejstvo, da so slovensko psihiatrijo v kratkem času in povsem nepričakovani zadeli hudi udarci usode: mnogo prerana smrt prof. dr. Jožeta Lokarja in nepričakovana prisilna odstranitev oziroma marginalizacija več eminentnih strokovnjakov starejše generacije, ki so stroko vzdrževali v stiku z razvitim svetom in razviti svet na mnogih področjih celo prehiteli. Niti zdravnikom, kaj šele laični javnosti, ni znano, kaj vse s(m)o dosegli na polju humanizacije bolnišnic in zunaj njih, v suicidologiji, alkohologiji, pri preventivnih programih za otroke in mladostnike, če naštejem le bistveno. Vendar, ko bo izšel ta prikaz, bo hkrati že napoved in vabilo zdravnikom, da se udeležijo 2. slovenske konference o medicini odvisnosti, ki bo v oktobru 1998.

Ob omenjenih izgubah v slovenski psihiatriji pa smo lahko tudi optimisti, saj je dozorela ali dozoreva nova sposobna in učinkovita generacija psihiatrinj in psihiatrov, ki z mladostnim poletom in znanjem naglo nadomešča izgubljene moči. Med njimi je tudi dr. Zdenka Čebašek Travnik, vodja Centra za zdravljenje odvisnih od alkohola in stalne strokovne skupine pri RSK za psihiatrijo, spiritus agens gibanja za celovito obravnavanje vsakršnih odvisnosti. Leta 1996 je organizirala prvo konferenco na temo medicine odvisnosti in skupaj z dr. Mirjano Radovanovič uredila Zbornik. V naš prostor uvaja pojem medicine odvisnosti, ki ga v Zborniku pojasnjuje takole: "Medicina odvisnosti je nov pojem in prihaja iz Združenih držav Amerike. Tamkajšnje združenje za medicino odvisnosti (American Society of Addiction medicine, ASAM) je bilo ustanovljeno leta 1954 in združuje zdravnike, ki se posvečajo izboljševanju zdravljenja odvisnosti od alkohola in drugih odvisnosti, izobraževanju zdravnikov in študentov medicine, razvoju raziskovalnega in preventivnega dela ter prosvetljevanju in informiranju medicinske skupnosti in celotne javnosti." In nadalje: "Ideja, ki jo predstavlja pojem medicine odvisnosti, je v povezovanju različnih medicinskih specialnosti. Tako naj bi se povezovali zdravniki, ki delajo v naslednjih vejah medicine: splošna in družinska medicina, urgentna medicina, pediatrija, interna, psihiatrija, nevrologija, kirurgija, ginekologija in porodništvo, onkologija in preventivna medicina."

Posebej je treba omeniti, da je v tako predstavljenem gibanju dobrodošel vsakdo, ne glede na osnovno izobrazbo, delovno mesto ali doktrino, samo da se je pripravljen angažirati za humane cilje pomoči odvisnim.

Dr. Čebašek Travnik je na 1. konferenci zbrala praktično vse slovenske strokovnjake in več pomembnih tujih (SZO), ki na področju alkoholizma nekaj pomenijo. Manj jih je z drugih področij. Upoštevati je treba pač dejstvo, da gre za prvi poskus strnjenja strokovnjakov različnih specialnosti pod nadrejeni pojem medicine odvisnosti, ki še ni v zavesti slovenskih zdravnikov in jih preprosto ni bilo mogoče vključiti v to prvo dejanje - v 1. slovensko konferenco o medicini odvisnosti.

Njihova predavanja so strnjena v oblikovno, strukturno in vsebinsko nadpoprečno kakovostni knjižici, kjer je 20 prispevkov razdeljenih na 5 smiselno postavljenih poglavij, kakor jih običajno najdemo samo v boljših učbenikih. To kaže na skrbno načrtovanost programa konference in vnaprejšnjo pripravo in popravo zbranega gradiva. Slednje poudarjam zato, ker so zborniki večjih in na videz pomembnejših strokovnih srečanj pogosto nepovezana nizanja prispevkov, kakor pač kronološko ali kako drugače prihajajo organizatorjem v roke.

Poglavja našega Zbornika so naslednja: I. O medicini odvisnosti, II. Epidemiologija, III. Diagnostika, IV. Terapija, V. Predstavitev programov obravnave.

Obseg, teža in poudarek v poglavjih zajetih predavanj je na odvisnosti od alkohola in večina avtorjev je seveda strokovnjakov s tega področja. Glede na težo problema, ki ga odvisnost od alkohola predstavlja v Sloveniji in ob katerem zbledijo vse druge oblike zasvojenosti, je to seveda logično in tudi pravilno. Mar niso grozljivi podatki, ki jih najdemo v Zborniku v prispevku avtorjev dr. T. Jerman, dr. D. Komadina in dr. S. V. Cedilnik: "Razširjenost uporabe drog med učenci prvih letnikov ljubljanskih srednjih šol v letu 1995", "Poraba alkohola na prebivalca v Sloveniji se je v obdobju 1975 - 1990 povečala s 7,9 litra čistega alkohola na prebivalca na 10,2 litra, evropsko poprečje pa je bilo leta 1990 6,7 litra. Umrljivost zaradi alkoholne okvare jeter pri nas je med največjimi v Evropi, leta 1990 je znašala 34,0 na 100.000 prebivalcev, evropsko poprečje pa je bilo 17,6". In še pravi prolog v bodočo tragedijo Slovenk in Slovencev: "Raziskava (...) je pokazala, da le 7 % prvošolcev in 3 % tretješolcev še ni poskusilo nobene alkoholne pijače, povprečna starost ob prvem pitju je bila 11,2 let, četrtina prvošolcev in skoraj polovica tretješolcev pa je poročala, da se napijejo in so pijani" (...) Opitih je bilo enkrat v zadnjem mesecu skoraj četrtina učencev (23,5 %), torej več kot polovica tistih, ki so pili."

Naj mi oprostijo bralci ponavljanje morda njim že znanih podatkov, ampak tragično dejstvo je, da gre povečini ta usodni tok dogodkov (trend) mimo naše družbe zgolj kot statistični podatek, ne da bi do danes kjerkoli zaznal alarmno zvonjenje 1. stopnje, kaj šele ukrepanje (kot npr. pri žrtvah v prometu). Kje ostaja vsaj priporočilo SZO, naj "širša družbena skupnost (...) zakonsko in s politiko cen regulira dostopnost alkohola...", ki ga najdemo v prispevku priznanih tujih strokovnjakov dr. L. Pasa, dr. J. B. Saundersa in dr. P. Andersona: "Razširjeni pristop k problematiki v zvezi z alkoholom?" Nasprotno: občutek imam, da naša družbena skupnost in njena država z mazohistično samomorilno slo vsak dan večata dostopnost do alkohola. V tem okviru srečujem zanimiv pojav, da so si mnogi laiki (žal tudi zdravniki), o rabi alkohola najbolj zapomnili stališče, ki more biti tudi alibi za dostopnost, najdemo pa ga v prispevku "Bolezni odvisnosti in rak", avtorice dr. M. P. Žakelj: "...zmerno pitje je zaščitno (bolezni srca in ožilja, rak..., op. podpisanega), prekomerno pa poveča tveganje." In kar večino mojih soljudi najbolj razveseljuje je priporočena količina uživanja alkohola: "Zdi se, da je optimum med koristmi in tveganjem pri največ 2 do 3 enotah alkoholnih pijač dnevno, za ženske pa nekoliko manj (1 do 2 enoti). Enota pomeni 8-10 g etanola..." Ta količina dnevno se mi osebno zdi, čeprav le intuitivno, absolutno in relativno čezmerna.

Kot omenjeno, je prispevkov skupno 20 in avtorjev več kot 40.

Zaradi odmerjenega prostora se ne morem ustaviti pri vseh prispevkih, čeprav bi to vsak po svoje to zaslužil. Poleg že omenjenih jih bom - seveda zelo subjektivno - izbral še nekaj, ki se mi zdijo posebej zanimivi, ali pa vnašajo v slovenski prostor novejša sporočila.

Organizatorka konference dr. Z. Čebašek Travnik v razmišljanju "Medicina odvisnosti - drugačen pogled na znan problem" predstavlja pojem medicine odvisnosti, ki smo ga navedli v uvodu. Poudarja, da je prišel čas, ko se moramo zbrati k skupnemu cilju in preprečiti preveliko dezintegracijo obravnavanja odvisnosti. V tem okviru je poleg aktivnega iskanja zavzetih somišljenikov/sodelavcev najpomembnejše z dejanji uresničevati celostni pogled na problem, sprejeti skupne smernice in se posvetiti izobraževanju na različnih strokovnih ravneh. Lepa gesta avtorice je, da ob stroki poziva tudi k pravilnemu slovenjenju tujih strokovnih izrazov in se zavzema za lepo slovenščino na sploh.

Za psihiatre in druge zdravnike, ki se pri vsakdanjem delu manj ukvarjajo s problemi rakavih zbolenj, je izredno zanimiv že omenjeni prispevek dr. M. P. Žakelj "Bolezni odvisnosti in rak". Ne morda toliko znana povezanost med alkoholom in nikotinom pri nastajanju malignih bolezni, kot pa njen jasni, sodobni prikaz etiopatogeneze in številčna ilustracija patologije v svetu in pri nas. Posebej je omembe vredno njeno "optimistično sporočilo": "...da kajenja ni nikoli prepozno opustiti; celo tistim, ki nehajo kaditi v srednjih letih, preden zbolijo za resnimi posledicami, se pričakovano trajanje življenjske dobe spet približa takemu, kot pri nekadilcih."

Diagnostika odvisnosti je slej ko prej nerešen ali slabo rešen problem, ne nazadnje zaradi še dokaj neenotnih meril oziroma definicij. Kratko in jasno pomoč, oziroma oporo, zdravniku pri vsakdanjem delu dajeta dr. M. Kolšek in dr. Z. Čebašek Travnik v prispevku "Osnovni diagnostični postopki pri odkrivanju škodljive rabe in odvisnosti od psihoaktivnih snovi". Dodajata vprašalnik o rabi alkohola AUDIT (The Alcohol Use Disorders Identification Test), ki bi ga mogel imeti vsak zdravnik v svoji ambulanti spričo pandemije odvisnosti od alkohola v Sloveniji.

Nekaj prispevkov ima kakovost priročnika za vsakdanje zdravniško delo. Med nje na prvem mestu sodi prispevek dr. sci. M. Z. Karlovšek: "Toksikološka preverjanja pri boleznih odvisnosti". V obliki predstavitve dela toksikološkega laboratorija daje na kratko in pregledno sodobne odgovore na vsa bistvena vprašanja, ki se zastavijo zdravniku, ko se odloča za toksikološke preiskave. Celovitost prispevka zaokroži z vzorcem obrazca: Naročilo za toksikološko preiskavo.

V našem prostoru pa je dovolj nov in pomemben pogled na biokemične mehanizme nastanka bolezni odvisnosti, ki so bili doslej precej v ozadju spričo poudarkov na spihosocialnih. Slednji bodo seveda vedno igrali pomembno etiopatogenetično vlogo, vendar je v preventivnem in terapevtskem smislu njihov doseg zamejen. Nikoli namreč ne bomo mogli učinkovito spremeniti ne družbe, ne družine, ne posameznika do idealnega, ki bi preprečevalo beg v pogubni svet omame. To dejstvo implicite sporočata avtorici dr. Čebašek Travnik in dr. M. Radovanovič v prispevku "Farmakoterapija pri bolezni odvisnosti". Opisujeta mehanizem delovanja opioidnih receptorjev, zdravljenje akutnih zastrupitev, abstinenčne krize in preprečevanje recidiva (povrnitve bolezni) z vidika farmakoterapije. Ne da bi se pri tej predstavitvi spuščal v podrobnosti, naj poudarim, da mnogim zdravnikom ni znano kaj več, kot da se disulfiram (Tetidis) uporablja pri preprečevanju recidiva (povrnitve bolezni) pri odvisnosti od alkohola. Le malo je znano o eksperimentalni, ali že rutinski rabi pripravkov akamprosata, bromokriptina in naltreksona. Slednji je v peroralni obliki že v postopku registracije tudi v Sloveniji.

Namesto sklepa: v razvitem svetu in tudi v Sloveniji najbrž ni zdravnika, ki se ne bi skoraj vsakodnevno srečeval s problemom odvisnosti, nekateri žal celo pri sebi. Pričujoči Zbornik je tako spodbuda k novi paradigmi razmišljanja o soočenju s problemom kot tudi zelo praktična pomoč pri vsakdanjem delu.

Na koncu moram omeniti, da je RSK za psihiatrijo lahko le moralno podprl urednici Zbornika 1. slovenske konference o medicini odvisnosti. Finančni del pa so omogočili Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS, Glaxo W. E., Dibetec d.o.o., Gospodarska zbornica Slovenije, Krka, JDC, Pfizer, Eli Lilly in La Roche.

Navajam jih z namenom in s pohvalo, saj je psihiatrija običajno na robu vidnega polja tudi sponzorjev.

	prejšnji članek	naslednji članek