 |
prejšnji članek |
naslednji članek |
 |
 |
|||
|
|
MF 1919 - 1999 |
|
|---|
"La critique est aisée,
mais l'art est difficile"
Oblasti so sicer ukinile mediko-kirurški študij tudi na Dunaju, v Krakovu in Pragi, vendar tak ukrep ni prizadel teh mest v živo, ker so tam že obstajale medicinske fakultete.
Pomlad narodov - slavno leto 1848 - je porodila tudi idejo zedinjene Slovenije, ki je izoblikovala odločno zahtevo po rabi narodnega jezika v javnem življenju in uradovanju ter tudi zahtevo po slovenskem vseučilišču. Slovensko društvo je v svoj politični program vključilo ustanovitev popolne univerze v Ljubljani, ki naj bi bila krona narodnega šolstva. Idejo je sprožil dr. Jurij Matija Šporer (1795 - 1884), licejski rektor in ravnatelj mediko-kirurškega učnega zavoda v Ljubljani, ki je od oblasti odločno zahteval transformacijo kirurške šole v medicinsko fakulteto. V peticiji je poudaril vso pripravljenost, da bi se na novo urejen zavod hitro znal prilagoditi zahtevam nove študijske reforme.
Kljub številnim protestom in prošnjam učiteljskega zbora ljubljanskega mediko-kirurškega učnega zavoda in licejskega rektorja dr. Jurija Matije Šporerja, naslovljenih na ministra za prosveto, je bila narodna želja po ustanovitvi slovenske univerze in z njo po medicinski fakulteti odtlej za več desetletij pokopana. (2.)
Minister je na očitke odgovoril z besedami: "Če so morale biti ponovne prošnje za otvoritev prvega medicinskega letnika odbite, je bilo to utemeljeno s tem, da ne bi bilo smotrno dovoliti otvoritev višjega medicinskega študija le deloma in za posamezne stroke, dokler ni dovolj dokazana potreba in dokler niso dodobra izkazana sredstva, s katerimi bi bilo mogoče primerno opremiti ostale medicinske stolice in zavode." (3.)
Čeprav ni bila izpolnjena nobena od zastavljenih zahtev, najmanj pa politična, se je vendar jasno odčrtavalo prizadevanje naprednega dela slovenskega izobraženstva po kulturni združitvi, kar bi smotrno dosegli z ustanovitvijo slovenske univerze. A prav temu je Dunaj, zavedajoč se velike pomembnosti zahtev tlačenega naroda, odločno nasprotoval, ker se je namenil slovensko ozemlje postopoma ponemčiti.
Na dunajski ukrep so tako reagirale Bleiweisove Novice in junija 1848 objavile članek VSEUČILIŠA NAM JE V LJUBLJANI TREBA: "...Šola za kirurge v Ljubljani se ne bo več začela, ker ministrstvo hoče pri svojem sklepu ostati, de imajo po celim Avstrijanskim šole za kirurge sčasama jenjati. Ljubljana je prišla perva na versto; de se pa potrebnosti kirurgov v okom pride, je dovolilo ministerstvo, de naj se 8 šolskih štifting napravi po 120 gld., de zamorejo s tem Krajnci v Gradec iti, kjer ta šola še obstoji. Kmalo se bomo tedaj Krajnci z vsim v druge dežele preselili; generalno prokuracijo in vikši sodništvo imamo na Koroškim, slovenske pravoslovske šole imamo v nemškim Gradcu, zdej pa tudi kirurgijo ravno tam. Ljubljana in Krajnska dežela - zavoljo lanjskiga zaderžanja toliko hvaljena - naj se zdej pokloni Celjovcu in Gradcu! Sicer beremo zdej, de se na Dunaji posvetuje ali pride vseučiliše v Ljubljano ali v Zagreb? Izid tega posvetovanja se ve de ne bo drugačin, kakor de pridemo s tretjim koncam v Zagreb. Noben Slovenec se ne bo pritožil, ako se vseučiliše v Zagrebu napravi za potrebe velike horvaške in dalmatinske dežele - toda če imajo vsi drugi narodi svoje vseučilišča, bi imeli tudi Slovenci eno imeti po svoji potrebi. Tako je lanjsko ministerstvo zagotovilo v svoji osnovi prihodnjih vseučiliš, de se bo pri njenih napravah na mnogoverstne narode gledalo - oj, sladke sanje! Pa kdo se zdaj še Slovencev spomni! Lani so bili spoštovani in povzdigovani, ko so bili v sili terdna zagojzda zoper pripravljanje Avstrii sovražnih prekucij krog in krog - kdo zdej ta "Juwel" posebno porajta! Zdej se le spet "separatisti" imenujejo, če se za enake pravice, kakoršne drugi narodi imajo, glasijo..."
Dr. Janez Bleiweis - Trsteniški je deželne poslance nenehno vzpodbujal, naj na deželnih zborih na Kranjskem agitirajo za ustanovitev slovenske univerze. V Novicah je s tem v zvezi objavil ODPRTO PISEMCE KRAJNSKIM POSLANCEM NA DUNAJI (4.), v katerem se je skliceval na vladno reformo višjega šolstva, roteč poslance pri njihovem domoljublju, naj se čim hitreje zavzamejo za ureditev slovenske Almae mater. S svojim nenehnim podpihovanjem je brez dvoma razgibal poslance. Tudi druge notice iz istega leta in v istem dnevniku so dragocen dokaz o trdnem in nepopustljivem boju Slovencev za suverenost svojega kulturnega življenja.
Poglavitni pomislek dunajske vlade proti ustanovitvi slovenske univerze in medicinske fakultete je bil politične in finančne narave. Dr. Jurij Matija Šporer je tedaj ogorčeno vzkliknil: "Država ali narod jih mora najti!" (5.) Vseučiliški sklad, ki ga je ustanovil Krajnski deželni zbor leta 1898, je sprva znašal 500.000 K. Vsota je do leta 1919 narasla na 1.000.000 K.
Proti koncu druge polovice 19. stoletja so razprave okoli ustanovitve medicinske fakultete popolnoma zamrle. Slovenski študentje so se v tem času šolali na medicinskih fakultetah v Gradcu, Innsbrucku, na Dunaju, v Pragi ali Padovi. Študirali so lahko le sinovi premožnih staršev, saj je bil študij medicine drag in dolgotrajen.
Pred prvo svetovno vojno je vse kazalo, da so avstrijske oblasti za dalj časa z dnevnega reda odpravile vprašanje o slovenski univerzi kot središču slovenstva in prav tako vprašanje o medicinski fakulteti v Ljubljani. Pri tem nas zelo preseneča čudno dejstvo, da celo zdravniki sami, zbrani od leta 1861 v Zdravniškem bralnem društvu v Ljubljani in od leta 1863 v Društvu zdravnikov na Kranjskem, niso ponovili zahteve po medicinskem visokem študiju v Ljubljani prav do razsula avstro-ogrske države.
K sreči niso bili vsi enakega mišljenja. Na deveti redni seji Kranjskega deželnega zbora, februarja 1898, ko so poslanci dalj časa razpravljali o ustanovitvi vseučilišča v Ljubljani, so se končno le odločili, naj bi ljubljansko vseučilišče imelo tri fakultete: "bogoslovno, pravoslovno in modroslovno". Za medicinsko fakulteto niso bili posebno vneti, čeprav so posamezniki prepričljivo opozarjali, da za nastanitev medicinske fakultete obstajajo primerne zgradbe ljubljanske bolnišnice na Zaloški cesti. Najbolj vnet zagovornik utemeljitve medicinskega študija v Ljubljani je bil preudarni, delovni in razumni poslanec, odvetnik dr. Danilo Majaron (1859 - 1931), ki je na zboru poročal: "... Nekateri dijaki so prosili, da naj vlada dovoli vsaj nekatera medicinska predavanja v Ljubljani; oglasili so se zanje tudi že nekateri učenjaki brezplačno. To prošnjo je podprlo Slovensko društvo zajedno proseče, da naj se ne odpravi ranocelniška šola, dokler ni univerze..."
Univerza naj bi bila urejena tako, da bi v prvi vrsti zadostovala potrebam slovenskega naroda. Razpravljajoč o potrebi univerze z narodnega stališča je dr. Majaron dejal: "Tudi mi Slovenci smo kulturen narod, ki težimo po najvišji izobrazbi na narodni podlagi, ki jo more podajati samo univerza, na kateri se slovenski, četudi ne izključno, predava. Tudi mi moramo želeti, da morajo naši sinovi živeti zgolj znanosti in se posvečati akademični karieri. Pravico imamo, da od države, ki vodi najvišje šolstvo, zahtevamo tudi sredstva v ta namen..." (6.)
Razprava v državnem zboru, decembra 1901, o nujnem predlogu slovenskih in hrvaških poslancev o ustanovitvi vseučilišča v Ljubljani je vendar prejasno pokazala, "koliko bojev, koliko vztrajnega truda, koliko žilave delavnosti še čaka slovenski narod na njegovi trnjevi poti do uresničenja najvišjega narodno-prosvetnega vzora - do ustanovitve vseučilišča v Ljubljani." (7.)
Vsekakor pa je vredno omeniti, da je v devetdesetih letih 19. in na začetku prvega desetletja 20. stoletja večkrat načenjal vprašanja o ustanovitvi slovenske univerze tudi del slovenskih javnih delavcev in kulturnikov. Ob tem je zahteva po ustanovitvi medicinske fakultete iz nepojmljivih razlogov vsakokrat ostala v ozadju.
Kljub neugodnim okoliščinam za razvoj medicinskega študija v Ljubljani, se je zdravstvo na Slovenskem razvijalo in krepilo tudi po ukinitvi mediko-kirurškega učnega zavoda, ne da bi ga pri tem motilo načrtno nemško raznaradovanje. Zaradi svoje individualne pobude in neuklonljivosti je doseglo pomembne uspehe na področju diagnostike in terapije. Kmalu je slovenska medicina vstopila v novo ero razvoja in doživela izredni vzpon. Ti uspehi in pridobitve so v prvih desetletjih 20. stoletja omogočile razvoj medicine do take stopnje, da je v poznejših desetletjih postala in ostala enakovreden tekmec velikih evropskih klinik ter zgradila solidne in trdne temelje, na katerih je bohotela nenehna želja zavednega dela zdravnikov po slovenski medicinski fakulteti. SLIKA 1
Kraigherjev apel pa žal ni našel pričakovanega odziva niti pri večjem delu zdravnikov niti pri slovenski javnosti. Nekateri so namreč takim težnjam načeloma nasprotovali, sklicujoč se na neprimerne in strokovno nezadostno utemeljene razmere v ljubljanski bolnišnici. (9.) Med drugimi je npr. dr. Mano Dereani izjavil v govoru, ki ga je imel februarja 1919 na seji Slovenskega zdravniškega društva, da je "glavni moj pomislek proti formiranju vseučiliškega vprašanja naša splošna nepripravljenost, nekonsolidacija na vseh poljih. Mogoče, da se motim," je dejal, "in vesel bodem, če me bodo dejstva o nasprotnem prepričala." Kljub omenjenim in podobnim črnogledim ugovorom je v konči fazi le zmagal oni del zdravništva, ki je temeljni napredek v slovenskem zdravstvu videl zlasti v ustanovitvi medicinske fakultete. Univerzitetno vprašanje se je tako kot nujna potreba postavila pred Narodno vlado za Slovenijo.
Narodna vlada za Slovenijo se je izoblikovala 31. oktobra 1918 v Ljubljani. Podrejena je bila predsedništvu Narodnog vijeća v Zagrebu, kot vrhovni oblasti države Srbov, Hrvatov in Slovencev, po 1. decembru pa kraljevini SHS. Januarja 1919 se je preimenovala v Deželno vlado Slovenije, julija 1921 pa v Pokrajinsko upravo za Slovenijo s pokrajinskim namestnikom na čelu. Leta 1923 so bile realizirane oblasti z velikimi župani, kar je pomenilo razdelitev Slovenije na ljubljansko in mariborsko oblast. Celovitost je bila obnovljena 1929, ko je Ljubljana postala sedež Dravske banovine.
Novembra leta 1918 je docent na praški univerzi dr. Mihajlo Rostohar sklical sestanek predstavnikov številnih društev iz Ljubljane (Slovenske Matice, Društva slovenskih profesorjev, Pravniškega društva, Slovenskega zdravniškega društva, Društva slovenskih inženirjev, Društva slovenskih veterinarjev, Bogoslovnega semenišča idr.), na katerem je predlagal oblikovanje vseučiliške komisije, ki naj bi izdelala določene priprave za ustanovitev univerze. Komisija pod predsedstvom dr. D. Majarona, prvega slovenskega častnega doktorja, je predlagala, da posamezne fakultete ustanovijo podkomisije. Hkrati je naslovila spomenico Narodni vladi, da naj osnuje stalno vseučiliško komisijo kot vladno ustanovo. Člani komisije naj bi bili trije delegati Društva slovenskih pravnikov, zdravnikov in inženirjev ter dva delegata Narodne vlade v Ljubljani. Tako je bila takrat ustanovljena tudi podkomisija za medicinsko fakulteto.
Znanstveni pododsek kulturnega odseka Narodnega sveta je tedaj predlagal združitev vseh javnih in zasebnih knjižnic ter arhivov, ki bi jih namestili v ljubljanskem Narodnem domu. Vendar si ljubljanska vlada ni bila popolnoma na jasnem glede lokacije univerze: po mnenju nekaterih naj bi ta bila v Ljubljani, po predlogu drugih pa v Trstu. O tem perečem vprašanju so na vseučiliški komisiji na začetku leta 1919 dolgo razpravljali. Stališča so bila precej deljena ter v nekaterih ozirih celo nasprotna. Klerikalni tabor se je npr. potegoval za ustanovitev univerze v Ljubljani, meneč, da je ta Slovencem prav v Ljubljani neobhodno potrebna; liberarni tabor je ostro ugovarjal in bil odločno proti namestitvi univerze v Ljubljani. Zanimivo pri tem je bilo, da če so bili liberalci tudi kasneje zastopani v beograjski vladi, je en njihov del vedno poskušal nasprotovati težnjam slovenske univerze. Liberalci so se prav tako opredelili proti ustanovitvi medicinske fakultete v Ljubljani, ker so menili, da ljubljanska univerza ne more biti le slovenska, ampak v prvi vrsti mora biti jugoslovanska in kot taka naj bi bila orodje centralizma in unitarizma. (10.) Biolog dr. Pavel Grošelj je na vse to kratkomalo izjavil, da se reševanje visokošolskih vprašanj ne sme in ne more prepuščati izključno politikom: "Na telo slovenske narodne kulture se skladno prilega samo ena glava, slovenska univerza." (11.)
Vprašanje ljubljanske univerze ni bilo le vpršanje slovenskega naroda, temveč prav tako ključno vprašanje Ljubljane, ki se ne bi smela ponižati na malo provincialno mesto.
Samoumevno je bilo torej, da o obstoju univerze more odločati zgolj univerzitetni zakon. Iz preteklosti je bilo dobro znano, kako so se Slovenci pod tujo oblastjo trudili, da bi prišli do vseučilišča in do tega niso mogli priti, ker jim ga tlačitelj ni hotel dati.
V spomenici univerzitetne komisije je bilo izrecno poudarjeno, da bi bilo popolnoma zgrešeno, če bi poskušal univerzitetna vprašanja reševati finančni zakon, ne pa zakon o univerzah.
Vseučiliška komisija se je na samem začetku nagibala k določenim kompromisom: da bi v Zagrebu, še pred ustanovitvijo ljubljanske univerze oblikovali nekak provizorij s slovenskimi katedrami in docenti (ti naj bi bili že docenti na avstrijskih univerzah). Dr. Alojzij Zalokar je npr. predlagal, da bi se študentje medicine in tehnike takoj vpisali na praško univerzo. Zagrebška univerza pa je bila celo pripravljena, da bi postala pred ustanovitvijo ljubljanske univerze njena matica, in je izjavila, da bo pravočasno dala poklicati habilitirane slovenske docente v Zagreb. Iz provizorija naj bi zrasla ljubljanska univerza. V tem smislu naj bi delovala vseučiliška komisija, ki jo je predlagal dr. Rostohar. Toda dekan zagrebške medicinske fakultete je že aprila 1919 spročil v Ljubljano, da bi pri ureditvi praralelnih kateder nastopile velike težave in da slovenski profesorji v Zagrebu ne bi mogli sestavljati nekak corpus separatum. (12.)
Neposredno po prevratu leta 1918, ko je bilo zdravstvo v Sloveniji v večini še v avstrijskih rokah, sta si Zdravstveni svet, kot posvetovalni organ Narodne vlade in Društvo zdravnikov na Kranjskem (ki se je v novembru istega leta preimenovalo v Slovensko zdravniško društvo), zelo prizadevala, da sta na osnovi jugoslovanskih načel upostavila smotrno organizacijo javne zdravstvene službe po vsej Sloveniji. Najprej je bilo treba uskladiti nekaj zelo pomembnih zahtev: nemudoma je bilo treba prevzeti bolnišnice in druge zdravstvene ustanove, ki so še bile v tujčevih rokah (13.). Potem so predlagali urediti še drugo zdravstveno problematiko, po mnenju nekaterih članov Slovenskega zdravniškega društva neodložljivo na deželnem nivoju. Vrsta poglavitnih vprašanj, ki se je nanašala na organizacijo zdravstveno-varstvene službe v Sloveniji, je bila obširno razčlenjena in prikazana na straneh glasila Liječničkog vijesnika.
Izjemni napori so kmalu obrodili zavidanja vredne uspehe. Slovensko zdravniško društvo je po predvojnem avstro-ogrskem vzorcu leta 1923 ustanovilo organizacijo - Zdravniško zbornico za Dravsko banovino - v kateri je bilo za vse zdravnike članstvo obvezno, in ki je od 1924 začela objavljati svoje Glasilo Zdravniške zbornice. Medicinska fakulteta je prevzela strokovno ureditev in usmeritev vse zdravstveno-varstvene službe na Slovenskem, Zdravniška zbornica pa je vso skrb posvetila reševanju stanovskih vprašanj slovenskega zdravništva. (14.)
(nadaljevanje prihodnjič)
Viri in Literatura:
|
|
prejšnji članek |
naslednji članek |
|
|
|
|||