"Evropa zdaj", smo slišali pred kakimi sedmimi leti, kasneje smo ugotovili, da smo pravzaprav že v Evropi, če pa še nismo, tja vsekakor sodimo. Sedaj gre za res in če bo šlo vse po sreči, naj bi bili v EU čez kakšnih sedem let. Ob tem pa postaja vse bolj jasno, da je v našem samozadovoljstvu pogled od znotraj povsem drugačen kot tisti od zunaj. Očitno je, da za to poroko nimamo primernega svatovskega oblačila in da smo kot revni bratranci posajeni bolj na konec polne mize.

Medicina naj bi bila sicer vzvišena nad političnimi odločitvami, toda le kako, saj jo nekatere prav usodno prizadevajo. Medtem ko naši politiki, zavedajoč se težav in bridkosti, gledajo na Evropsko skupnost kot na Aladinovo svetilko, nekakšno panacejo, ki bo odpravila vse težave, mislijo pri tem vedno, ali skoraj vedno, na gospodarstvo. Z zdravstvom ne bo problemov in je menda z eno nogo že tam. Res je, da ima medicina svojevrsten položaj. Ne pozna na primer poslovnih skrivnosti in patentov. Če nekdo nekaj "iznajde", poskuša to čimprej obelodaniti, prav nasprotno kot v industriji. Pretok idej je bil tukaj že od nekdaj samoumeven. Pa vendar je medicinski trg v mnogočem podoben trgu kapitala. In prav tu vidim že prve težave. Prost pretok kapitala, storitev in ljudi. Ali je mogoče pričakovati povečano konkurenco zdravnikov in zdravstvenega osebja. Najbrž ne, dokler bo večina članic daleč bolj premožna, če pa se bodo vrata odprla bolj revnim, pa že. Pretok v obratni smeri? Da, morda lažje kot do sedaj, vendar je velika konjunktura že za nami. Kaj pa, če se bo neka država spomnila, da nam pošlje svoje upokojence in socialne probleme, jim zgradi prijetne hišice in domove in jim pač nekaj plačuje, kar bi pri njih ne zadostovalo, pri nas pa bodo kar ugledni. In seveda bolni. Prav nobene možnosti ne bomo imeli, da se jih otresemo.

Pač pa bi se lahko priključili velikim projektom, tako imenovanim akcijskim programom za proučevanje terapije rakastih bolezni, AIDS-a, nalezljivih bolezni in bolezni odvisnosti, če se bomo otresli zapečkarskega razmišljanja, kajti tu bodo na razpolago velika finančna sredstva za tiste, ki bodo mislili globalno.

Prilagoditev zakonodaje naj ne bi bila težavna. Morda res, toda nobena skrivnost ni, da vsi zdravstveni programi v Evropi bolehajo zaradi načela, da morajo nuditi čedalje boljše in seveda dražje storitve, za isto ceno, prebivalstvu, ki je vse starejše in seveda bolj oboleva. Tistim z debelejšim mošnjičkom to uspeva bolje. Poenotena zakonodaja bo seveda pisana na kožo velikih in bogatejših.

Težko si je prestavljati, kako bomo lahko konkurirali z našimi omejenimi zmogljivostmi ob nabavi opreme. Pričakovati je, da se bo razkorak povečeval in ne zmanjševal. Če je narodni dohodek (na prebivalca) petkrat manjši kot pri sosedu, je težko verjeti, da ga bomo kmalu, ali sploh kdaj izenačili. Kot na atletskem tekmovanju. Tisti, ki je zaostal za en krog, bo težko prišel v vodilno skupini, razen, če je profesionalec med naključnimi amaterji. Bojim se, da smo amaterji tukaj mi.

Vprašanj, ki se porajajo, je mnogo več, kot so možnosti prostora, ki ga glavni urednik namenja tej rubriki. Morda bi bila lahko zaključna misel tale. Ne vstopiti v Evropsko skupnost - slabo. Vstopiti vanjo - Pandorina skrinjica? Kakšna je lahko alternativa? Nihče tega ne poskuša, pa tudi ne upa povedati. Cilj je zastavljen in podobni smo vesoljski raketi, ki leti neznanemu cilju nasproti.

	prejšnji članek	naslednji članek