ISIS 1998, št.
3
Namesto koga roža cveti - Trpinčen otrok
Razširjeni zbornik 2. cikla seminarjev. Ljubljana: Meridiana,
1997.
Trpinčenje otrok je bilo tako pri nas kot drugod po
svetu dolga leta tabu tema, saj so si mnogi pred njo zatiskali oči. V zadnjih
letih pa so bili na tem področju storjeni pomembni premiki: o temi se veliko
več govori, javnost se je pričela zavedati pomena te problematike; strokovnjaki,
ki se ukvarjajo s trpinčenimi otroki, so v zadnjem času vse bolj uspešni.
Gotovo ima pri tem veliko zaslug tudi interdisciplinarni seminar Trpinčen
otrok, ki je potekal novembra 1995 v Cankarjevem domu. Strokovno vodstvo
tega srečanja je bilo v rokah prof. dr. Pavla Korenhauserja, kot soorganizatorji
pa so sodelovali dr. Anica Mikuž Kos, Katja Bašič, Savica Pureber, Danica
Valentinčič in Marijan Čonč.
Knjiga Namesto koga roža cveti - Trpinčen otrok.
V njej so zajeta razmišljanja in strokovna priporočila enaindvajsetih avtorjev
z različnih strokovnih področij od pediatrije, psihiatrije, psihologije,
sociale do kriminologije in sodstva.
Kako je strokovna javnost začela uporabljati izraz
"trpinčen otrok" pojasnjuje že na začetku priročnika prof. dr. Pavle Kornhauser."Ko
smo v sedemdesetih letih sprejeli na kliniko hudo poškodovanega otroka
z možgansko krvavitvijo, z znaki svežih in starejših zlomov okostja ter
odrgnin na koži telesa, smo posumili, da gre za posledico nasilja v družini.
V našem strokovnem slovstvu do takrat še ni bilo odmeva na čedalje bolj
pogoste objave v tujih zdravniških časopisih, zlasti v ZDA, o novi diagnozi,
o novi bolezni, ki so jo imenovali sindrom pretepenega otroka (the battered
child syndrome). Nam se je zdel ta strokovni izraz preozek, saj ni zajel
ostale oblike zlorabe otrok. Zato smo izbrali besedo trpinčenje." Uvodni
terminološki razlagi sledijo podpoglavja o oblikah trpinčenja otrok, pregledu
trpinčenega otroka v zdravniški ordinaciji, nalogah zdravnika v bolnišnici
in o tem, kaj lahko še stori zdravnik pri preprečevanju tega okrutnega
pojava. Prispevek dopolnjujejo številne črnobele in barvne fotografije.
Sestavek Psihosocialni vidiki trpinčenja otrok prikazuje
splet psiholoških in socialnih dejavnikov in procesov, ki so soudeleženi
pri pojavu trpinčenja otrok. Avtorica dr. Anica Kos Mikuž opisuje med drugim
tudi značilnost mučiteljev in najpogostejše družinske okoliščine, v katerih
prihaja do slabega ravnanja z otroki. Z opisi prikaže razvojne in psihološke
posledice ter varovalne dejavnike, ki preprečujejo trajne psihosocialne
posledice trpinjčenja pri nekaterih otrocih, ki so bili izpostavljeni slabemu
ravnanju. Posebno pozornost posveča avtorica načelom in programom preprečevanja
trpinčenja otrok.
"Kličem iz šole. Danes je učiteljica prvega raztreda
pri telovadbi komaj prepričala Marka, da si je slekel kavbojke in majico.
Videla je, da ima po stegnih modrice, kot bi sled pasu ostala na poškodovani
koži. Otrok je v joku trdil, da je padel po stopnicah. Kaj nam svetujete.?"
Tako začenja poglavje z naslovom Izkušnje socialne službe pri obravnavi
trpinčenih otrok in njihovih družin avtorica Danica Valentinčič. Po njenih
navedbah je v Sloveniji največ fizičnega nasilja - pretepov s palico, pasom,
kabli, koli, brc, zapiranj v tesne prostore ali nasprotno: naganjanje iz
stanovanj. Tem nasilnim oblikam po pogostnosti sledijo grobosti v družinah
alkoholikov. Tam so otroci vsak dan prisotni pri prepirih, pretepih in
zmerjanjih staršev. Pogosto so tudi sami deležni udarcev in klofut; so
brez primerne hrane in garderobe ter šolskih potrebščin. Lahko so ljubosumnemu
očetu "strelovod", materi "ušesa" za njeno tarnanje; predvsem pa so "nabavni",
saj morajo hoditi v trgovino po pijačo; včasih brez denarja in se morajo
še "znajti" povrhu.
Kakšne so pravice in dolžnosti Ministrastva za notranje
zadeve in kako ukrepa v primeru trpinjčenja otrok policija razlaga v svojem
prispevku Katja Bašič. Avtorica se sprašuje, kje so meje institucionalne
pomoči in kdaj je ustreznejša samopomoč ali pomoč ožjih skupnosti. Je javnost
dovolj ozaveščena? Dokler bodo ljudje v črnih kronikah prebirali le šokantna
sporočila o najhujših primerih trpinčenja ali celo smrti otrok, toliko
časa ne moremo pričakovati, da se bo javnost "zbudila". Prav zato je policija
v letu 1995 izdala zloženko Nasilje v družini prizadene tudi otroke. O
oblikah trpinčenja in o njihovih pravicah pa daje otrokom informacije zloženka
OTROCI. Zapisom kriminalistične inšpektorice, ki se s tragedijami trpinčenih
otrok največkrat srečuje, sledita poglavji Kako ukrepata tožilstvo in sodstvo
v Sloveniji pri obravnavi trpinčenih otrok Slavice Pureber in Vloga nevladnih
organizacij pri preprečevanju zlorabe in zanemarjanja otrok Marjana Čonča
Prof dr. Martina Tomori ugotavlja, da so spolnost,
odos do telesa, ugodje, etika medsebojnih odnosov, neozdravljiva bolezen
in smrt tiste teme, o katerih je danes mogoče govoriti vse drugače kot
na začetku odstiranja varovalnih zaves. Kljub temu, da se je celoten proces
moral odvijati prek vrste odporov in zavor, je že jasno, da so učinki pozitivni:
ne le da te teme vzbujajo manj notranje tesnobe in zunanjega zanikanja
pri posamezniku, tudi možne škodljive odklone in skrajnosti na teh področjih
je lažje preprečevati. Še vedno pa obstajajo tabuji, ki jih strokovna javnost
le počasi odstira ter razkriva njihovo temačnost. Takšen tabu je nasilje
nad otroki.
Koliko nasilja je nad njimi zabeleženo v slovenskem
zdravstvu nas s svojim prispevkom seznanjajo avtorice dr. Mateja Rok Simon,
mag. dr. Dunja Obersnel Kveder in prim. dr. Majda Toplak Ostan. Izsledki
njihove analize kažejo, da so posledice nasilja nad otroki, ki jih statistično
beležimo, v porastu. Skupini, ki ju nasilje s strani tretje osebe najbolj
ogroža, sta dojenčki, ki imajo najvišjo umrljivost in mladostniki, ki imajo
najvišjo stopnjo hospitalizacije.
Poglavju sledi prikaz delovne skupine za institucionalno
obravnavanje zlorabljenih, trpinčenih in zanemarjenih otrok v Sloveniji.
Naj navedem le odlomek iz uvoda, ki je nastal pod peresom Zorana Pavlovića:
"Ustanovitev delovne skupine, ki bi se ukvarjala z razvijanjem doktrine
obravnavanja trpinčenih otrok s strani ustanov državne infrastrukture,
je bil eden temeljnih smotrov akcijskega dela raziskave Institucionalno
obravnavanje trpinčenih in zlorabljenih otrok v Sloveniji." V podpoglavju
o temah in problemih avtor zapiše: " Vsebinsko se je delo skupine pričelo
s "tipanjem v širino", in se drugače najbrž tudi pričeti ni moglo: skupina
je morala postopno razviti teme, identificirati probleme in se odločati
o vrstnem redu obravnavanja le-teh."
Tako institucije.
Kako pa poteka obravnava spolno zlorabljenega otroka v ljubljanskem
svetovalnem centru? Avtorice Vida Ribičič, Majda Gorišek in Nataša Končnik
Goršič podajajo svoje izkušnje s spolno zlorabljenimi otroki. Predstavijo
takšen model pomoči, ki zahteva usklajeno delovanje mentalnohigienskih
ustanov, policije, sodstva, centrov za socialno delo, zdravstva, šolstva
in drugih. Opisujejo postopke razkrivanja in konkretne oblike pomoči spolno
zlorabljenim otrokom.
Eno od možnh poti za učinkovito pomoč na koncu knjige
predstavi Bogdan Žorž. Gre za takoimenovani Čepovanski projekt (po mladinskem
domu Čepovan), ki že kaže dobre rezultate. Vedno več je varovancev, ki
iz mladinskega doma odhajajo s spoznanjem, da lahko kljub travmi iz otroštva
z vedrino gledajo v prihodnodst, pa celo takih, ki zmorejo svojo travmo
dojeti kot dragoceno, čeprav zelo bolečo izkušnjo.
Zborniku so dodani še Kodeks etičnih načel v socialnem
varstvu, Konvencija o otrokovih pravicah, Deklaracija Svetovnega zdravniškega
združenja o slabem ravnanju in zanemarjanju otrok (s komentarjem prof.
dr. Antona Dolenca) ter selektivna tematska bibliografija Inštituta za
kriminologijo.
Knjiga je kot informativno interdisciplinarno gradivo
ter kot vzpodbuda za ukrepanje namenjena najrazličnejšnim strokovnim službam,
ki se soočajo in ukvarjajo (ali pa bi se morale ukvarjati) s problemi trpinčenih
otrok. Njen osnovni cilj je prispevati k povečanju občutljivosti do pojava
trpinjčenja otrok ter k razvijanju osebne pobude tako strokovnjakov kot
laikov za prepečevanje tega grozljivega pojava.
Bralec se nikakor ne more izogniti razmišljanju
o različnih vrstah nasilja, ki jih je naplavila sodobna civilizacija ter
o času, ki smo mu priča. To je med drugim tudi čas velikih študij in statistik,
kjer se zdi ena otroška usoda med mnogimi statističnimi problemi zares
"nepomembna". Res je, da se do dobrih rešitev lahko dokopljemo le po razumski
plati in ne s strastmi, a dokler smo ljudje in imamo srce nas bodo k sočutju
in slednjič k ukrepanju pogosto prisilile prav usode posameznikov. Ali
se je Stalin motil s svojo izjavo: "Smrt posameznika je tragedija, smrt
množice ljudi samo statistika."? Strinjam se z avtorjem Zdenkom Orožimom,
ki je prepričan, da deček A (njegova žalostna zgodba je opisana v knjigi)
ne sme onemeti, čeprav je mrtev. Pa tudi drugi trpinčeni otroci, ki jih
omenja knjiga, ne, čeprav so le neme številke v stolpičih tabel.
Danica Rotar Pavlič
|
prejšnji članek
|
naslednji članek
|
|
|