ISIS 1998, št.
2
Cerkev in zdravje v svetu Pričakovanja in upi na pragu tretjega
tisočletja - 12 mednarodna konferenca
Vatikan, november 1997
Saša Žužek Rešek
Novembra 1997 sem se kot predstavnica Društva katoliških zdravnikov
Slovenije udeležila konference Cerkev in zdravje v svetu. Že dvanajstič
so se zbrali strokovnjaki z vsega sveta, ki so v Vatikanu razmišljali o
povezavah religioznih misli z zdravjem. Zasedanja v dvorani, kjer se običajno
na sinodah zbirajo cerkveni dostojanstveniki, se je udeležilo 400 udeležencev.
Konferenco je vodil predsednik papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih
delavcev, nadškof Javier Lozano Barragan. Zamenjal je dolgoletnega predsednika
kardinala Angelinija, ki je bil znan po svojem optimizmu. Spominjam se,
kako je v Benetkah, leta 1992, na konferenci združenja evropskih katoliških
zdavnikov rekel: VI zdravniki opravljate svojo službo v največjih katedralah
tega sveta!
Poznavalci največjih svetovnih religij so v predavanjih pokazali na
sorodnost religiozne misli o zdravju. Skupno vsem je bilo, da so v razmišljanjih
predstavljali razumevanje sveta kot celote.
Krščanstvo
Kristus je človeku zdravje in odrešenje.
V krščanskem svetu je odrešenje kompleksen pojem osvoboditve vsega zla.
V vseh pogledih in za zmeraj. Kristus je učil in zdravil. Želimo ozdravljenje
duše in telesa. Pogled na človeka je nepreklicno celosten. Zaobseže posameznika
in skupnost vseh ljudi. Človek razvitega sveta danes je osamljen. Industrijska
revolucija je prinesla individualizem, ki ni samo zavest o sebi. Je tudi
izoliranost, hotena distanca do drugih ljudi. Kdor ima več materielnih
dobrin je tudi večji. Drugi so rivali. Potrebna je agresivnost, tekmovalnost
za osebno zmago.
Islam
Islam vzpodbuja k molitvi in potrpljenu, saj da Gospod tako zdravje kot
bolezen. V trpljenju so podobni svetopisemskemu Jobu, misel na raj je trdna.
Islam obsoja abortus in evtanazijo. Z njimi kristjani v bolezni zlahka
najdemo skupen jezik.
Budizem
Budizem je fizično mentalna koncepcija sveta, kjer ne obstaja zlo ali dobro
v našem določenem pomenu. Prispodoba: žeja, želja, žeja…. Budo imenujejo
tudi najodličnejši zdravnik. Sočutje je namenjeno vsem bitjem sveta. Zdravje
je najvišja vrednota. Pričakujejo kolektivno odrešenje. V industrializiranem
svetu je njihovo pričevanje nadvse pomembno: dejavni so v zdravstvu, v
sociali in v izobraževanju.
Hinduizem
Hinduizem je od vsega začetka obrnjen k zdravju. Zdravljenje, Ajur Veda,
je nad vsemi drugimi Vedami. Je nauk o zdravljenju in načinu kako živeti
zdravo: kako dihati, kaj jesti , kako in koliko se gibati. Joga je eden
od načinov ohranjanja zdravja. Zdravnik vedno zdravi tudi dušo.
Judovstvo
Judje vidijo človeka kot Božjega sodelavca. Zdravje je njegova dolžnost.
Kar dolga vrsta predpisanih aktivnosti služi ohranjanju zdravja. Pogled
v večnost, v bivanje v božji hiši je upanje. V življenju pa ni nič našega,
vse kar imamo, izgubimo. Bog ljubi tudi kadar dopušča trpljenje.
WHO
WHO, Ženeva, generalni direktor Nakajima pravi: Zdravje je blagostanje.
Potrebna je solidarnost, če želimo zdravje za vse. Solidarno pomagamo
k zdravju tako, da spoštujemo dostojanstvo človeka, njegovo avtonomnost,
njegovo kulturo. Tehnologijo uporabimo kot sredstvo in na nas je, kako
s tem sredstvom upravljamo. Omenjeni so bili tudi sklepi ljubljanske ministrske
konference svetovne zdravstvene organizacije v letu 1997.
Rdeči križ in Rdeči polmesec
Organizaciji sta kot ljudska zveza, kot Združeni narodi preprostih ljudi.
V času globalizirane ekonomije in globalizirane revščine. Humanitarno deluje
vsaj v eni 171 držav, s potrjenimi multilateralnimi odnosi. Osnovno vodilo
pri nudenju raznih oblik pomoči je nepristranskost in nevtralnost. Mir
pojmujeta kot dinamičen proces. Avtonomnost ljudi je vedno spoštovana.
Pravijo, da delajo ob ljudeh v stiski, ne pred njimi.
Predstavnikom religioznih skupnosti, Svetovne zdravstvene organizacije
in Rdečega križa, so se v razpravah pridružili predstavniki drugih združenj.
Med njimi: Mednarodna federacija katoliških zdravniških združenj, FIAMC,
s sedežem na Portugalskem; Mednarodna federacija katoliških farmacevtov,
TIUPC, s sedežem v Belgiji; Caritas internationalis, Rim; Mednarodno združenje
za zdravstvo, Španija; Fondacija Novo upanje in Carita Christi Assotiation,
obe združenji iz Amerike; Inštitut pastoralne teologije za zdravstvo, Camillianum,
Vatikan.
Povzemam vodilne misli:
V deželah blagostanja in uspešnega razvoja zdravnik ni bil še nikoli tako
blizu bolezni in tako daleč od bolnika. Smrt pojmujemo kot polom, poraz.
Z vsemi sredstvi jo želimo odložiti. Zavračamo smrt, v naši globoki podzavesti
se čutimo nesmrtne.
Vzporedno s tem večinskim pojmovanjem nekateri razumejo, da lahko živimo
trpljenje, ki ga prinaša bolezen, sebi v korist ali v škodo. Samo ljubezen
prepreči destrukcijo, ki jo prinaša bolečina. Trpljenje bo za posameznika
za vedno misterij.
Zdravstvo kot del potrošniške družbe razvitih se bo spremenilo. Človek
išče pot na različnih krajih. Pričakujemo, da etika v zdravstvu ne bo prazna
beseda. Sociološka dimenzija naj prinese pravičnost v praksi in solidarnost
z vsemi, tudi marginalnimi skupinami.
Bolniku naj bo dana možnost spokojnosti in tolažbe tudi takrat, ko
je v življenski nevarnosti.
Zadnje ure naj se resocializirajo. Različne skupnosti in prostovoljci
naj lajšajo osamljenost. Potrebno je poskrbeti za promocijo človeškega
dostojanstva vsakega individuuma.
Zdrava poslovna načela znotraj bolnišnic so nujnost, vendar je moralno
in etično pred divjaško poslovnostjo.
Potrebna je nova kultura v inštitucijah in pri zdravstvenih delavcih.
Bolnik naj ne bo zapeljan v zlorabo zdravil. Naj ne bo izpostavljen nerazumni
terapiji, ki prinaša malo koristi, pa veliko trpljenja. Finančna sredstva
naj se uporabljajo z veliko odgovornostjo. Gre za to, da razvijemo etično
racionalnost v procesu zdravljenja.
Znanstveniki so od nekdaj zavračali vmešavanje oblasti v njihovo delo.
Človekova raziskovalna sla je vrednota. Razvoj je neustavljiv. Aplikacija
novosti pa mora biti pod drobnogledom. Neprestano se moramo spraševati,
kaj je dobro in kaj je zlo. Oče bioetike je bil sam znanstvenik, genetik.
Leta 1975 je poskrbel za moratorij nad nekaterimi genetskimi raziskavami.
Človek ohrani svojo notranjo harmonijo in zdravje, kadar spoštljivo sobiva
z vsemi bitji in stvarmi mikro in makrokozmosa.
Terricid je ime za dogodke zadnjih nekaj desetletij naše dobe. Upanje
prinaša nova ekološka zavest, ki se rojeva na raznih krajih naše zemlje.
Sv. Frančišek Asiški je rekel: človek, ki je posvečen, tak ki izpolnjuje
Božjo voljo, ne more škoditi svojim bratom, svoji bratovščini. Zanj je
bila bratovščina vse, kar je gospod Bog ustvaril v 5 dneh, predno je šesti
dan ustvaril človeka.
Soočamo se z revščino: revščino v sredstvih in v znanju, revščino, ker
ni sposobna spoštovati sebe in druge. Vedno, ko se razdre socialna struktura,
je ogrožen tudi mir. Ponovno se lahko spomnimo besed J.F. Kennedya: Če
ne bomo pomagali revnim, ne bomo ohranili svetovnega miru! Podatki, dostopni
preko interneta 26. 11. 1997 pravijo, da je na svetu 5.878 milijonov ljudi.
Od tega jih kar 800 milijonov živi v najhujši revščini.
Četrtina ljudi na zemlji nima zdrave pitne vode, v deželah v razvoju
vsako leto umre 585.000 nosečnic in porodnic ter 8 milijonov otrok, preden
dosežejo peto leto starosti. 45milijonov ljudi na svetu je slepih, štirje
od petih so iz nerazvitega sveta. 2,8 milijona otrok je v nevarnosti da
oslepi, zaradi pomanjkanja vitamina A. Malarija pobere 2 milijona življenj
vsako leto. Za aidsom je v letu 1996 umrlo 1,5 milijonov smrti, okuženih
je 30 milijonov. Pričakovana življenska doba v Gani je 40 let.
Begunci
Ko bežijo za svoje življenje, uporabljajo vsa sredstva. Ocenjujejo, da
jih je danes med 50 do 100 milijonov. Bežijo pred lakoto, vojno, revščino.
Zakonodaja bogatih držav jim odpira le zelo ozka vrata.
Etika v zdravstvu v jedru spreminja sicer katastrofalen tok dogodkov.
Tehnologija začetka in konca življenja je naprestano potrebna skrbne presoje.
Zdravstvo je mnogo več kot tehnični servis. Tam, kjer so v porastu alternativne
oblike zdravljenja, so zdravstveni delavci opustili ustrezno skrb za bolnikove
duhovne potrebe. WHO je po drugi svetovni vojni postavil koncept zdravja
za osebo. Današnji razvoj misli je obrnjen k vsemu svetu. Podlaga temu
je skrbno ravnanje s sredstvi, ki so na voljo. Telo naj ne bo objekt prestiža,
obsesija z zdravjem je škodljiva.
Zdravstvo je povsod v tranziciji. Organizacijsko obstaja pluralnost
oblik. Kadar se sklicujemo na pravico do zdravja, nas pravna stroka pouči,
da je to pravica za vse. V nasprotnem primeru zahtevamo privilegije.
Logiki božjega kraljestva, kjer je dano vse zastonj, se podrejajo in
ji sledijo številni duhovni poklici. V Italiji je v državi 50.000 katoliških
redovnih oseb, v misijonih jih je 17.000. Španskih misijonarjev je 20.000.
V Združenih državah Amerike je povezanih 1.300 katoliških bolnišnic, letno
razpolagajo s 44 milijardami dolarjev. Njihov cilj je razumeti bolnika
kot enkratno osebo in omogočiti zdravljenje tistim, ki so tega potrebni.
Sklep:
Imeti, da lahko damo, ta logika v cerkvi ni nikoli ugasnila. Cerkev se
zaveda zapovedi, ki jo je Kristus naložil sv. Petru: dolžnost oznanjanja
in zdravljenja.
Ob sklepu kongresa je udeležence sprejel Sveti oče v svojih prostorih.
Zahvalil se je zdravništvu za delo in trud. Z izbrano odločnostjo se je
potrudil stisniti roko temu ali onemu. Z molitvijo Oče naš je zaključil
avdienco.
Predavanja bodo tiskana v štirih jezikih v aprilu 1998.
|
Število vernikov po svetu (podatki so povzeti po podatkovniku iz
leta 1995, Cambridge): krščanska skupnost 1.783 milijonov, islamska skupnost
950 milijonov, budizem 309 milijonov, hinduizem 719 milijonov, judovstva
17 milijonov.
|
|
prejšnji članek
|
naslednji članek
|
|
|