Društvo za zdravje srca in ožilja s svojo dejavnostjo vzbuja vse večjo pozornost. Konec leta 1997 nas je prijetno presenetilo z novo knjigo. Po svoji uspešnici: Vse o srcu in ožilju, ki je doživela ponatis in je izšla v 15.000 izvodih, je sedaj pred nami še zajetnejša knjiga, to pot o zdravi prehrani.

Skoraj vsi časopisi in revije imajo rubrike o prehrani, pripravljanju jedi in mnogih dietah za hujšanje, za krepitev telesnih in duševnih moči ter za pridobivanje različnih sposobnosti. Večinoma gre za prevode in prireditve sestavkov iz tuje literature. Vsem so lastne težnje po zanimivem, novem in presenetljivem, marsikje pa je vprašljiva strokovnost. O sistematičnem zdravstvenem prosvetljevanju pri tem ne moremo govoriti, včasih prej o škodi, ki jo nestrokovno pisanje povzroča med bralci.

Knjiga Prehrana vir zdravja je drugačna. V 38 poglavjih sistematično obravnava vsa bistvena vprašanja ki se tičejo hrane, prehranjevanja in zdravja. Odgovorni urednik izdaje prof. dr. Josip Turk je v predgovoru zapisal: "Zdravje je eno samo, celovito in odvisno od normalnega delovanja celotnega telesa. Če smo še ne tako davno poznali preštevilne diete - za srce, žile, jetra, želodec, črevesja rodila, kožo, za otroke ženske, moške, mlade in stare - so sodobna spoznanja vse bistveno poenostavila. Kot je zdravje le eno, je tudi prehrana za ohranjanje zdravja le ena. Napotki, ki varujejo srce in ožilje, hkrati zmanjšujejo možnost za nastanek raka, preprečujejo debelost in druge zdravstvene težave. Za vsakega, ki zna in je voljan, je prehrana lahko vir zdravja - v nasprotnem primeru pa vir bolezni".

Knjiga je pisana strokovno in sistematično. Misel, ki je razvidna v slehernem poglavju je, da zaradi lažje razumljivosti čim širšemu krogu bralcev, razlage ne smejo biti poenostavljene do take mere, da bi bile strokovno oporečne. To je zlasti razvidno v prvih poglavjih o anatomiji in fiziologiji prebavil, ki jih je napisal Anton Koren.

O uravnoteženi prehrani in njenem ritmu ter o prehrani nekaterih skupin prebivalstva pišeta Dražigost Pokorn in Nataša Bratina Uršič.O pomembnejših boleznih in vplivu prehrane piše v posameznih poglavjih vrsta priznanih strokovnjakov: Saša Markovič Predan, Irena Keber, Marjan Premik, Maja Primic Žakelj, Jana Furlann in Jožica Mavčec Zakotnik. Zanimivi sta poglavji o telesni teži in samopodobi ter o psihološkem pomenu hrane in motnjah hranjenja, ki jih je napisala Martina Tomori.

Knjigo so poleg zdravnikov pisali tudi biologi, etnologi in živilski tehnologi. Avtorji zato ne opisujejo le biološke vloge prehrane, ampak predstavljajo tudi osnovne vrste živil, njihovo pripravo, prehrambene navade in še druge zanimivosti s področja prehranjevanja.

Živila so v posameznih poglavjih so predstavili Maruša Pavčič, Nataša Jan, Barbara Gregorič, Marjan Simčič, Dražigost Pokorn in Josip Turk. Načine kako hrano pripravljamo, shranjujemo in konzerviramo je v treh poglavjih opisala Verena Koch.Ista avtorica pa je napisala tudi poglavje o prehranskih navadah Slovencev. O varni hrani in varovalnih živilih pa so napisali poglavja Iva Lovšin Kukman in Josip Turk ter Barbara Gregorič. Zelo zanimiva so poglavja, ki jih je napisal Boris Kuhar: Od starih Rimljanov do slow fooda, Slovenska tradicionalna hrana - Evropa v malem in Post. Knjigo zaključujeta poglavji Dražigosta Pokorna o hitri in o alternativni prehrani. Sledijo še tabele sestave živil in stvarno kazalo.

Tudi to knjigo bi morali dodobra poznati zdravniki splošne/družinske medicine in člani njihovih delovnih skupin: sestre v ambulantah in patronažne sestre. Poznati bi jo morali zato, da bi svoja navodila bolnikom poenotili in uskladili, a tudi zato, da bi znali knjigo priporočati in tolmačiti. Ob prebiranju knjige se namreč marsikje vsiljuje misel, da je za popolno razumevanje snovi potrebna najmanj srednja izobrazba bralca.

Pomembna so društva za preprečevanje bolezni, ki jih vodijo sposobni in motivirani posamezniki in v katerih sodelujejo zdravniki in njihovi sodelavci. Društvo za zdravje srca in ožilja je najboljše med njimi. Že nekaj let podeljuje živilom znak: "Varuje zdravje".Taka živila morajo imeti malo nasičenih maščob, malo holesterola, veliko vlaknin, nič dodanega sladkorja, malo soli, nič alkohola, čim manj konzervansov in nižjo energetsko vrednost.

Veljalo bi proučiti delovanje društva, njihovo delo in njihove prijeme ter na temelju ugotovljene prakse in izkušenj oblikovati marsikateri preventivni projekt.

Na koncu še misel o preventivi. Preventiva ne more biti ne pastorka ne hobby ampak dobro koordinirana interdisciplinarna dejavnost, ki mora preiti v zavest vsakega posameznika. Skupine zdravnikov lahko svetujejo, kako preprečiti posamezne bolezni, odločil in ukrepal pa bo vsak posameznik sam. Ko bodo ljudje tudi ekonomsko začutili, da se bolezen ne izplača, pa bo prišlo tudi do merljivih sprememb na tem področju.

Poldrugo desetletje uveljavljanja splošne in družinske medicine pomembno opredeljujejo učne delavnice, v katerih se je oblikovala zamisel izobraževanja mentorjev študentom in pripravnikom iz splošne medicine in katedre za splošno medicino. V skoraj tridesetih delavnicah se je izobraževalo preko 400 zdravnikov splošne medicine.

Spremenil se je zdravstveni sistem, živimo v samostojni državi. Na začetku smele zamisli so se udejanile. Katedra za družinsko medicino je pričela z delom.

V letu 1997 so potekale že 14. učne delavnice. Delovni okvir je bil: Družina v družinski medicini. Kot vselej so organizatorji tudi to pot pripravili zbornik referatov, ki naj bi bili izhodišče za delo. "Čas je, da razmislimo, kako se družinski pristop vklaplja v naš zdravstveni sistem. Uskladiti je potreba stališča o tem, kaj si pod pojmom družinska medicina predstavljajo stroke, ki delujejo v osnovnem zdravstvu in o tem kako pojmovati slovensko družinsko medicino", je zapisal v predgovoru predstojnik katedre, doc. dr. Igor Švab. V drobni knjižici je bilo več kot dovolj snovi za običajno trdo delo v delavnicah.

• O prvinah družinske medicine, o pogojih za razvoj, o družini, družinskem zdravniku in družinskem pristopu sta pisala v uvodnem referatu I. Švab in J. Kersnik.
• I. Švab obravnava v naslednjem poglavju družinski ciklus, razvojno dinamiko družine, njihove zdravstvene in socialne probleme. Od faze nastajanja, preko faze delovanja družine v polni funkciji do obdobja odmirajoče družine so vprašanja različna, a velikokrat tudi usodna za njene člane. V obdobju polne funkcije opiše avtor razmere, ki oblikujejo odnose v družini v času rojstva prvega otroka, v šolskem obdobju, v času pubertete in medsebojne odnose v družini, kjer dozoreva mladostnik.Tudi v obdobju, ko družina odmira, ko se oblikuje nova družina, ko ostane po odhodu zadnjega otroka "družina praznega gnezda" in v času ko govorimo o ostareli družini, se odpira vrsta socialnih in zdravstvenih vprašanj.
• Danica Rotar Pavlič je zelo pregledno opisala oblike pristopa zdravnika k bolniku, od pojava "potujoče diagnoze", preko individualnega medicinskega pristopa, celostnega pristopa k zdravstveni motnji, do družinskega pristopa k človeku, ki potrebuje zdravnikovo pomoč. Opisala je temelje za ocenjevanje družinske zgradbe: hierarhijo in podsisteme ki delujejo v družini ter meje in interakcije med njimi.
• Janko Kersnik se je v obširnem poglavju lotil ocenjevanja družine ne hišnem obisku. Kot dober poznavalec, tega za družinsko medicino najbolj svojskega opravila, najprej predstavi dosedanja spoznanja o tem doma in na tujem. Nato predstavi družinski APGAR, orodje (po analogiji privzeto iz porodništva), s katerim se ugotavlja bolnikovo zadovoljstvo z družinsko vlogo in odnose z družinskimi člani. Predstavi tudi Duke AD vprašalnik, ki pomaga v družini odkrivati tiste, pri katerih je povečana verjetnost nastopa anksioznih in depresivnih motenj. V zadnjem delu sestavka razpravlja o pomenu zbranih podatkov, kadar se želi oceniti možnosti neposrednega okolja, da prevzame skrb za bolnega člana družine.
• Vlasta Vodopivec Jamšek obravnava družinski pristop pri teminalnem bolniku. Najpreje predstavi pomembnejše ugotovitve o umirajočem bolniku iz literature, nato odzive družine ob terminalni bolezni in smrti. Ko govori o stopnjah družinskega pristopa razlaga stopnjevano zanimanje zdravnika za družino od minimalnega poudarka, preko razumevanja čustvenih vidikov, do sistematičnega ocenjevanja ni načrtovanja ukrepov v družini. Zdravnik naj obvlada načrtovanje zdravljenja in nege terminalnega bolnika, sporočanje slabih novic in smrti ljubljene osebe, a tudi ukrepe za premagovanje stisk pri žalujočih članih družine.
• Najobsežnejši prispevek Igorja Švaba obravnava učenje družinske medicine. Predstavi potrebno znanje, spretnosti in stališča, ki naj bi jih obvladal družinski zdravnik. Predstavi dodiplomski program študija in specializacijo ter vlogo mentorjev pri izobraževanju novih generacij zdravnikov družinske medicine.
• O možnostih za sodelovanje dispanzerja za otroke in mladostnike na področju družinske medicine pišejo Martin Bigec, Anton Židanik in Kurt Kancler. "Družinski zdravnik in pediater bosta imela v prihodnosti veliko skupnega dela. Modro, predvsem pa strokovno utemeljeno dogovarjanje bo prineslo in odprlo še marsikatero področje kjer bosta lahko z združenim znanjem in sposobnostmi izboljšala zdravstveno raven ljudi. Zato bi bilo nedopustno nekritično poseganje v pristojnosti in strokovnosti drugemu", zaključujejo avtorji svoj prispevek potem ko so osvetlili zgodovinske, organizacijske in strokovne vidike pediatrije v osnovnem zdravstvu ter v tehtnem razpravljanju svoje poglede tudi utemeljili.
• Zlatko Fras v zadnjem poglavju obravnava hiperholesterolemijo, kot primer družinske bolezni. Piše o pomenu odkrivanja in zdravljenja tega najpomembnejšega dejavnika tveganja za nastanek ateroskleroze. Družinsko hiperholesterolemijo opredeli kot najpogostejšo in za zdravje najbolj nevarno monogesko presnovno bolezen. Po opredelitvi bolezni opiše merila za razpoznavanje družinske hiperholesterolemije, njeno klinično sliko in zdravljenje. Z ugotovitvami, navodili zdravnikom, in s predstavitvijo programa, ki je bil predlagan leta 1996 Ministrstvu, avtor zaključuje svoj prispevek z dvomom v resen namen plačnika, za dosledno izvajanje utemeljenih priporočil stroke.

Zdravnik v ambulanti največkrat nima časa, da bi sladkornim bolnikom natančno razlagal načela dietne prehrane. Bolnike o tem običajno pouči patronažna medicinska sestra v ambulanti ali na domu. Pri moteni toleranci za glukozo ta načela niso tako stroga, zato je zdravnik velikokrat v stiski, ko ga bolnik prosi, naj mu na kratko razloži, kaj sme jesti in česa ne. Priročnik, ki bi pacientom nudil najpotrebnejše informacije o ustrezni prehrani, jim svetoval kako pripraviti najustreznejša jedila je gotovo želja mnogih zdravnikov, ki srečujejo tovrstne bolnike v svojih ordinacijah.

Taka knjiga je pred kratkim izšla v slovenščini. Napisali so jo Luise Nassauer, Anemari Froelich Krauel in prof. dr. R. Petzoldt. Slovenski prevod te knjige, ki je izšla v Nemčiji, sta oskrbela Nada in Zlatko Jurič. Strokovni recenziji sta prispevala diabetolog asist. Miro Čokolič, dr. med. in nutricionistka Maruša Pavčič, dipl. ing. Knjigo je v sodelovanju z družbo IN OBS izdala Slovenska vinska akademija Veritas na Ptuju. Od leta 1990, ko je knjiga izšla, je vsako leto doživela ponatis, Nemška gastronomska akademija pa ji je podelila svoje priznanje.

S 125 recepti, ki jih vsebuje knjiga, se da sestaviti jedilnike po potrebi in individualnem okusu glede na telesno težo, obremenitve in starost. Pri opisu prehrane so navedeni jedilniki s 1.200, 1.500, 1.800 in 2.200 kalorijami. Natančno so opisane sestave, načini in časi priprav za juhe, mesne, ribje, zelenjave in druge jedi, ki jih lahko uživajo sladkorni bolniki. Knjiga tudi seznanja bralce kako na enostaven način izračunati pravilno telesno težo in kako jo z izbiro najprimernejšega jedilnika dosegati na neobremenjujoč način.

Knjiga je spisana kot priročnik. Opremljena je z odličnimi barvnimi fotografijami vsake od opisanih jedi. Pred koncem knjige so tabele za zamenjavo, s pomočjo katerih se da preveriti inovativnost in domiselnost v kuharskih spretnostih. Z zamenjavo posameznih živil lahko pripravimo mnoge drugačne jedi, ki so še vedno v okviru načel zdravega prehranjevanja, a so po okusu bližje posamezniku.

Ko knjiga pridobi v družini uporabno vrednost izgubi v njej živeči diabetik svoj posebni položaj, vsa družina pa se prične prehranjevati bolj zdravo. Knjiga še zdaleč ni namenjena samo sladkornim bolnikom ampak vsem, ki želijo obdržati ali zmanjšati svojo telesno težo, vsem, ki želijo znižati nivo holesterola in triglicedov v krvi, vsem, ki se želijo zdravo prehranjevati in preprečevti razvoj kroničnih degenerativnih bolezni.

Knjigo bi morali poznati vsi splošni zdravniki in njihove patronažne medicinske sestre, da bi o prehrani lahko kakovostno svetovali svojim varovancem.

	prejšnji članek	naslednji članek