V Sloveniji navkljub težavam še vedno zagotavljamo evropsko kakovost zdravstva s preverljivimi kazalci zdravstvene uspešnosti, ki so mednarodno priznani. Zanj porabljamo 7,5 % BDP, kar je nekje v evropskem povprečju. Po glavi Slovenca trošimo okoli 1.000 DEM na leto, medtem, ko Evropa v povprečju troši na prebivalca med 3.000 in 4.000 DEM. Če pri tem upoštevamo, da imamo število zdravnikov in sester na spodnjem robu evropskega povprečja (in višek nezdravstvenih delavcev), da 80 % opreme in materiala kupujemo po evropskih cenah, da so cene zdravil evropsko primerljive, in da povprečni Slovenec obišče zdravnika 7 krat na leto v primerjavi z bolnikom iz Evropskih držav, ki to pomoč potrebuje 3 - 4 krat na leto, potem je moč samo na osnovi teh nekaj podatkov zaključiti, da vsi sodelujoči v zdravstvu opravljamo v povprečju velik obseg dela, dokazano kakovostno ter predvsem zelo racionalno. Medtem ko slovenski kmetovalec upravičeno trepeta pred konkurenčno ceno mleka iz EU, ko slovenski cestarji gradijo avtoceste dražje kot v Evropi itd., itd., zagotavljamo slovenski zdravniki državljanom solidno in Evropi primerljivo zdravstvo za tri do štiri krat nižjo ceno. Če na drugih segmentih trepetajo pred konkurenčnostjo bližajoče se Evrope si jo zdravniki neskončno želimo. Navsezadnje je v stanovskih organizacijah sosednjih držav že čutiti obtožbe in strah pred nelojalno konkurenco, za zdaj zlasti kolegov v obmejnih slovenskih krajih. Torej, čimprej v EU, da pokažemo, kako, za koliko in kaj zmoremo!

Do takrat, torej predvidoma do leta 2005, pa se bo potrebno ukvarjati na domači sceni z mešanico ostankov starega sistema ter novimi ukrepi v smeri harmonizacije in prilagajanje razmeram in zahtevam EU. Zagotovo je, da na področju zdravstvene politike nismo zadovoljivo izkoristili tranzicijski čas za potrebne spremembe, in da bomo zamujeno še težje nadoknadili. Leto 1998 bo namreč zaznamovano z vsesplošno družbeno razpravo o "pokojninski reformi" in pritiski mednarodnih finančnih krogov za razbremenitev gospodarstva ter njegovo prilagoditev evropskim razmeram.

Spoznanje, da je temeljni problem slovenskega zdravstva ta čas vedno večji razkorak med kakovostjo slovenske medicine ter plačilno sposobnostjo marsikdaj namerno opustošenega in sumljivo olastninjenega gospodarstva, je za državo boleče in neprijetno! Namesto premišljenih sistemskih ukrepov s področja zdravstvene zakonodaje sprejema pragmatične - ho ruk - reformske oziroma varčevalne ukrepe, ki lahko že v kratkem času zamajejo temelje, na katerih sloni doslej izkazana kakovost slovenskega zdravstva.

Vse bolj se dozdeva, da se država z ukrepi oddaljuje od sicer želenega socialnega zdravstva v družbenem sistemu tržne ekonomije. Zanj je sicer značilna solidarnost, pravičnost in neprofitnost na osnovi transparentnega in razvojno usmerjenega financiranja. Pri tem se pod pravičnostjo razume, da bogatejši prispevajo več denarja v zdravstveno blagajno v obliki različnih nadstandardnih zavarovanj. Pri nas ga v obliki tovrstnih zavarovanj zberemo okoli 11 %, v Evropi okoli 25 %. Prav zamujanje z zakonsko obveznim nadstandardnim zavarovanjem za bogatejše prebivalstvo in še posebej ob napovedani reformi pokojninskega zavarovanja peha slovensko zdravstvo nazaj v naročje in odvisnost od naraščajoče socialne ogroženosti. Eden od zadnjih nepremišljenih ukrepov države na področju "problematike boleznin", ki ga lahko preprosto imenujemo kar roparski pohod delodajalcev v relativno stabilno zdravstveno blagajno (težak okoli 8 milijard SIT) in to brez konsenza tako Ministrstva za zdravstvo, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zdravniške zbornice Slovenije, Slovenskega zdravniškega društva in Fidesa, lahko dokončno zamaje že skrhane temelje do sedaj še kolikor toliko stabilnega financiranja zdravstva. Predlagane spremembe dolgoročno ne razbremenjujejo gospodarstva, po drugi strani pa postavljajo splošnega zdravnika v nesprejemljivo vlogo žandarja, ki jo bo slednji že zaradi svojega poslanstva zelo težko sprejel. Samo upamo lahko, da bo Državni zbor upošteval nestrinjanje zdravniških organizacij in Ministrstva za zdravstvo s predlaganimi spremembami.

Ministrstvo za zdravstvo, na čelu z novim ministrom dr. Marjanom Jerebom, je prevzelo breme nerešenih in pod preprogo pometenih problemov, ki jih bo potrebno reševati v bližnji prihodnosti (kategorizacija in standardizacija bolnišnic, definiranje zdravniških delovnih mest v državi, decentralizacija in avtonomnost slovenskih bolnišnic, nadstandardna zavarovanja, "eksotične" pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, nedokončani projekt privatizacije primarnega zdravstva, nekateri zakoni, zlasti pa zakon o zdravniški službi) med katerimi je tudi uravnoteženo gibanje razmerij med posameznimi postavkami zdravstvene blagajne. Čeprav je problematika na področju zdravil zahtevna in kompleksna, ni mogoče mimo preprostega dejstva, da delež sredstev za zdravila na recept nezadržno raste (od 7 % leta 1986 do 19 % leta 1996, indeks 270!), ob tem pa ostaja število napisanih receptov skozi zadnjih nekaj let približno enako. Za primerjavo je potrebno povedati, da je delež sredstev v evropskih deželah med 9 - 14 %, Nizozemska 10 %. Zaskrbljujoče je, da povprečna cena posameznega recepta narašča v zadnjih letih 25 % na leto, torej mnogo nad stopnjo letne inflacije. Taki "dovoljeni" premiki znotraj sredstev zdravstvene blagajne rušijo ravnovesje in načela partnerstva, kar čutijo predvsem slovenske bolnišnice posredno in neposredno v svojih proračunih. Paradoksalno zveni, da se slovenski zdravstveni gigant otepa z milijardnimi izgubami, podjetje za shranjevanje in distribucijo zdravil in medicinskega materiala pa ustvarja približno enak dobiček in povrhu dobi še priznanje za uspešno vodenje. Takšne in podobne anomalije bodo praviloma odvračale zdravnike od pričakovane stroškovne zavesti in obvladovanja izjemno hitro naraščujočih stroškov v zdravstvu, kar je eden od strateških ciljev evropske zdravstvene politike.

Sporni in aktualni zakon o zdravniški službi je v teh dneh dokončno usklajen med zdravniškimi organizacijami in Ministrstvom za zdravstvo ter odhaja na negovoto pot v koalicijsko (SLS + LDS) usklajevanje ter vladno in parlamentarno proceduro. Njegovo sprejetje bo v prid ohranitvi in razvoju socialnega zdravstva v tržnih razmerah novega sistema, njegova vnovična in dokončna zavrnitev pa po godu tistih, ki želijo izstavljati višje račune na ostankih relativno uspešnega zdravstva.

Slovenski zdravniki, združeni v Zdravniški zbornici, Slovenskem zdravniškem društvu in Fidesu, smo že ničkolikokrat jasno povedali, da v prejšnjem režimu deklasirani poklic še vedno ni rehabilitiran. Tudi predsednik države se je v zadnji poslanici državljanom jasno opredelil za popravo vseh krivic, storjenih v preteklosti. In predsedniku države se mora verjeti.

	prejšnji članek	naslednji članek