ISIS 1998, št.
2
Jožica Mavčec Zakotnik
Slika: Jožica Mavčec Zakotnik (na sredini), na levi hčerka
Alenka, na desni sin Matej.
Jožica Mavčec Zakotnik, dr. med. se je rodila 3. marca 1955 v Gančanih
v Prekmurju. Po končani gimnaziji v Murski Soboti, se je vpisala na ljubljansko
Medicinsko fakulteto, kjer je diplomirala leta 1981. Specializacijo iz
splošne medicine je opravila leta 1993. V službi je v Zdravstvenem domu
Vič kot splošna zdravnica. Aktivno se ukvarja s preventivo, sodeluje v
programu Cindi, je tudi soavtorica knjige Preprečevanje kroničnih nenalezljivih
bolezni. Objavlja strokovne članke o odvisnosti od benzodiazipinov, o stresu,
holesterolu, prekomerni telesni teži, debelosti in hujšanju.
Prve pesmi so nastajale v gimnazijskih letih, ko je že sodelovala na
literarnih večerih ter na prvem srečanju mladih pesnikov in pisateljev
v Gradišču. Od takrat je to srečanje postalo tradicionalno, leta 1997 so
se mladi družili že 25. Jožica Mavčec Zakotnik ima izredno rada svojo prekmursko
pokrajino, njene njive in širino, kamor se z veseljem vrača, da si, po
lastnih besedah, "pomiri dušo in nabere energijo." Njene pesmi zrcalijo
notranja doživljanja in doživljanja povezana z naravo. Piše o nežnih izpovedih,
doživljanju otrok, otroški duši, medosebnih odnosih. Želi si več časa,
ki bi ga posvetila pesništvu, saj meni, da je v pesmih preveč lepega in
bi bilo škoda to prepustiti zobu časa.
ROJSTVO LJUBEZNI
Kot da se čas ustavi -
preteklost bledi,
sedanjost tiho vztrepeta.
Korak zastane...
ne ve,
ne kod ne kam,
dih se poglobi,
drget mi seže do kosti,
telo se v boli hrepenenja zašibi.
Oko se v daljavo zastrmi,
vse zbledi -
ostajaš le še TI.
DOTIK
Dotik,
ki je vse spremenil.
En sam dotik,
ki je sprožil plaz.
Prelila so se hrepenenja,
leta sanj,
padli so jezovi,
ki so krotili poželenje.
V objemu vrtinca sva zdrsela do dna,
omamljena,
zaslepljena.
Pristala sva v mirnih vodah.
Zaslepljena od sončnega sija
odpiram oči,
skrivnostni lesk na gladini jezera
mi odstira razgled do tvojih poljan.
Bosonoga stečem na tvoje trate
in se kot nedolžni otrok
igram igrice sreče.
Nabiram pomadno cvetje
in čakam na razcvet rdečih vrtnic.
RADOST
Ljubim življenje,
sončna jutra,
vznemirljivi drget dneva;
ljubim srečanja z ljudmi,
dotik,
ki vznemira,
pomirja
in povezuje.
Ljubim polnost škrlatnih večerov,
ki me božajo z žametno roko.
Ljubim...
tisoč stvari,
ljubim...
ljubim tebe,
ki si moja obsedenost,
moj trenutek in moja večnost,
moj začetek in moj konec,
jutranji svit,
ko odprem oči,
spodbujevalec mojega diha
in kreator srčnega utripa,
zadnji žarek večernega zatona
in skrivnost nerazumljivih sanjskih poljan...
ŠEPETANJE VETRA
Življenje brez ljubezni
je kot zapuščena, prašna cesta,
kjer z vetrom zbrišejo sledi se
prehojenih potov
in se podirajo nesmrtnih del gradovi,
kjer z zatonom sonca tonejo imena
in ostaja zapuščena, prašna cesta.
Življenje, ki ga krasi ljubezen
je kot bojni vrt,
kjer se prepletajo cvetovi in plodovi,
kjer vonj omamlja dušo
in iz radosti se oplajajo rodovi,
nesmrtnost se prenaša v šepetu vetra,
ki ni prijatelj časa, ne prostora.
ZAHVALNA MOLITEV
Hvala Ti Bog,
da lahko spet čutim nemirno dno vulkana
in bivam v pradomovini viharjev.
Hvala Ti,
da se lahko poigravam
z nemirom gorskega izvira
in čutim globino morja.
Hvala Ti,
da se lahko družim s pticami na nebu,
božam vroče sonce
in poljubljam večerne zvezde.
Hvala Ti,
da lahko lebdim v večernem nemiru
in se rokujem z neskončnostjo.
Hvala Ti Bog
za mojo osebno legendo,
za moj nemir,
in pot iskanja.
Hvala,
za Tvoj pristan.
KOT DROBEN DEŽ
Droben dež prši na mojo dušo,
izmiva težo hrepenenja,
pronica skozi pore želja
in se steka k izviru zavedanja.
Droben dež poljublja moja lica,
hladi vročična usta,
pomirja drget telesa
in spira fasado navidezne vsakdanjosti.
Kot drobne dežne kaplje
si pronical vame,
preplavil mojo dušo, misli in hotenja
in se združil z izvirom moje biti.
Popila sem te
kot žejna zemlja.
Zdaj si v meni,
v vsaki pori.
Preplavljaš mojo bit,
zapolnjuješ moje misli,
moja hrepenenja.
Žariš v lesketu bele breze,
ki vztrepetava v poljubih sončnih žarkov,
dehtiš v rožnatem vonju cvetočih vrtnic,
ki se bahavo ponujajo
in čakajo,
da potopim svojo dušo
v morje kipečih vonjav
in se opijem lepote.
Plapolaš v polnosti poletnega večera,
ki me objema z razgretimi rokami,
poljublja z dišeče cvetočimi usti
in se ponuja v svoji brezkončni predanosti.
Bivaš v meni in izven mene.
Zapolnjuješ moj svet,
postavljaš mi meje
in me popelješ v neskončnost.
Si kopel moje sreče
in morje bridkosti,
si večnost hrepenenja...
|
prejšnji članek
|
naslednji članek
|
|
|