V času, ko se pri nas razplamtevajo debate pro et contra komplementarnih oblik zdravljenja, je v Sloveniji predavala tudi dr. Rosy Daniel, direktorica bristolskega centra za pomoč zbolelim za rakom. Ko sva se srečala v Celju, me je povabila, da si ogledam center (Cancer Help Centre) in proučim britanske izkušnje na področju uvajanja holističnih metod. Jeseni leta 1997 sem se povabilu odzval, vendar ni šlo za neobvezen ogled, pač pa za tečaj, ki ga organizira univerza v Bristolu (University of Bristol, Department for Continuing Education). Tečaj poteka intenzivno tri tedne v obdobju osmih mesecev in po njem pridobi udeleženec, če je uspešen, 40 točk v podiplomskem izobraževanju prve stopnje (Credit Award Scheme). V času tečaja se udeleženci seznanjajo s številnimi holističnimi postopki in možnostmi, jih aktivno osvajajo, predstavijo metodo, ki jo najbolj obvladajo in na koncu napišejo esej dolg vsaj 4000 besed, ki mora čimbolj kompleksno predstaviti holistični pristop.

Cancer Help Centre v Bristolu je bil ustanovljen leta 1971 kot zdravilsko središče, ki sta ga vodila Pat in Christopher Pikkingtone. Zagon je dobil s Penny Brohn, ki je zbolela za rakom na prsih in je po celem svetu iskala nekaj več kot zgolj izrez rakavega tkiva. Želela je, da bi nekdo skrbel zanjo v celoti in jo vodil skozi celotni proces zdravljenja. Pridružil se ji je dr. Alec Forbes in vsi skupaj so ustanovili center za pomoč rakavim bolnikom. Vest o tem se je hitro razširila po Angliji in celo drugje po Evropi. Pacienti so prihajali po znanje in podporo, da bi spodpudili lastne regenerativne procese, da bi se zdravili tudi od znotraj navzven. Veliko vzpodbudo je center prejel leta 1983, ko je princ Charles odprl novo in večjo stavbo.

Center je organiziran tako, da v vseh dejavnostih podpira in stimulira pacienta. Je zelo prijetna stavba, v kateri ni bolnišničnega pridiha, ampak bolj nekakšen sanatorij z značilno angleško familiarnostjo in obvezno prijaznostjo osebja. Tu ni nihče "samo" administrator, vratar ali kuhar, ampak je vsak neke vrste terapevt in na voljo za pomoč ali uslugo. Običajno pridejo pacienti za teden dni na nekakšno delavnico, kjer se naučijo mnogih načinov samopomoči. Terapevti so zelo izkušeni in imajo dolgoletno prakso. Paciente seznanjajo z relaksacijo, meditacijo, vizualizacijo. Deležni so refleksologije, masaže, joge, tai chia, energetskih tretmajev, psihološke podpore itd. Njihova kuhinja je popolnoma prilagojena zdravi prehrani in sami smo se prepričali, da so resnični mojstri. Šele tam smo se zavedli, kako je naše prehranjevanje rutinsko in brez domišljije.

V tednu, ki je bil posvečen tečaju, v centru ni bilo pacientov oziroma so prihajali posamično na individualne terapije. Udeleženci tečaja smo spali v istih sobah kot pacienti, tako da smo sami preverili ves režim bivanja. Bilo nas je petnajst. Večina jih je bila iz Anglije, pet nas je bilo iz Slovenije, po eden iz Avstralije, Irske in Indije. Zdravnika sva bila dva, en študent medicine, sestre, socialni delavci, bivši politiki, psihologi, profesorji itd. Skratka: zahodnjaško pestra struktura "študentov", kjer ni velikih pregrad med pričakovanim in dovoljenim. Vsi udeleženci so imeli za sabo že veliko tečajev in izobraževanj iz holistike, mnogi zelo pestro življensko pot s številnimi spremembami poklica. Skoraj vsi delajo aktivno kot terapevti v komplementarnem zdravilstvu. Posledica je bila zelo ugodna: izjemno delovno vzdušje, angleška odprtost in prijaznost in velika motivacija za kakovostno učenje. Predavanja so potekala zelo neformalno, dialogi so bili živahni in vzpodbujali so nas k lastnemu kritičnemu izražanju. Že zaradi vsebine tečaja ni bilo prepovedanih ali nezaželenih tem in že po tem tednu lahko rečem, da je za mano zelo prijetna študijska izkušnja.

V prvem študijskem tednu smo se udeleženci seznanili s filozofijo holističnega pristopa, varnostjo pri terapijah in relaksacijskimi tehnikami. Sledil je shiatsu, nekatere tehnike meditacije (odprta pozornost), bioenergetsko zdravljenje, harmonično gibanje (Tai chi, krožni plesi) in vizualizacija. Vsako jutro smo imeli najmanj uro in pol navzkrižne debate in izmenjave izkušenj. Izdelati smo morali kriterije za varno prakso, način sodelovanja med zdravniki in terapevti, principe vodenja skupine itd. Večino tehnik smo preizkušali v praksi in kot rečeno, smo se tudi prehranjevali z nadvse zdravo in domišljeno hrano. Zvečer smo Slovenci komaj ujeli kakšno urico za obisk v pubu. Angleži so vztrajali pri vodi in čaju. Za oglede ni bilo časa, spoznal sem le to, da so avtobusne postaje presenetljivo podobne po celem svetu.

Poizkusil bom v grobih črtah orisati njihovo stvarnost. Kot povsod drugod je ministrstvo za zdravje (Department of Health) del vlade. Zdravniške licence podeljuje General Medical Council. British Medical Assosiation je že bolj doktorski stanovski klub in je precej vpliven in politično aktiven. Ta organizacija je leta 1986 pripravila prvo poročilo o holistični praksi - "Alternative therapy". Bilo je precej kritično in je že zapadlo v pozabo. Poročilo iz leta 19931 je že bolj trezno in poskuša predstaviti vse znane nekonvencionalne prakse, jih definirati, primerjati z ostalimi državami. Pretresa odnos med zdravniki in terapevti, družbeno regulacijo, raziskovanje in ne nazadnje želje in potrebe pacienta. Pravkar je v pripravi najnovejše poročilo za leto 1997, ki ga bom predstavil po naslednjem modulu.

Po prvem spontanem navdušenju in pojavu več tisoč zdravilcev (v najširšem pomenu besede) so se v Angliji pojavili trendi ustanavljanja stanovskih organizacij, ki bi skrbela za nadzor, izobraževanje, standarde in etiko terapevtov. Naj za ilustracijo naštejem nekatere: British Academy of Western Acupuncture, Council for Acupuncture, International Federation of Aromatherapists, Dr. Edward Bach Centre, British Chiropractic Association, Confederation of Healing Organizations, vse do Shiatsu Society. Te stanovske organizacije se spet združujejo v krovna združenja kot je BHMA (British Holistic Medical Association), ki se deli na tri dele: en združuje zdravnike, drugi sestre in tretji vse ostale. Leta 1996 je bila ustanovljena FIM (Foundation for Integrated Medicine), katere iniciator je bil spet princ Charles.

Zadali so si za nalogo, da preučijo ovire na poti k integralnemu pristopu. Osnovali so 4 delovna telesa oziroma komiteje, ki proučujejo naslednja področja:

1. Standardi terapij.
2. Vzgoja zdravnikov in terapevtov in njihovo medsebojno komuniciranje.
3. Raziskovalni podatki.
4. Modeli za praktično uvedbo komplementarnih metod.

Obstajajo še druge krovne zdravilske organizacije in nad njimi je sedaj Confederation of healing organization. Temeljni postulati, ki so jih sprejeli so: zdravilci ne postavljajo diagnoze, ne prenašajo svojih verskih ali ideoloških nazorov na kliente in se pacientov ne dotikajo na neprimeren način.

NAHAT (National Association of Health Authorities and Trust) predstavlja finančno in menedžersko strukturo, ki upravlja s kapitalskimi skladi. Tudi oni so se odzvali na pojav komplementarne medicine in nekatere dejavnosti že financirajo. Svoje prvo poročilo so izdali leta 1994 (Report on Complementary Medicine in National Health Service). Njihovo poročilo za leto 1997 je izšlo ob koncu leta. Za regionalne odbore (Public Health Authorities) so izdali tudi priporočila za uvajanje holističnih tehnik (Guidlines for the Use of Complemetary Tehnics in the National Health Service). Skratka - celotna organizacija, ki skrbi za zdravje, se je v Angliji odzvala na pojav komplementarnih terapij in poizkuša ločiti zrnje od plev in dvigniti kakovost vsake oblike zdravljenja.

Angleži sami vedo, da je njihov odnos do holističnih terapij nekaj posebnega. Njihov zakon je na tem področju zelo liberalen: vsakdo se lahko privatno ukvarja z zdravljenjem, oziroma ponuja različne zdravstvene storitve! Ta tradicija sega vse od Henrika VIII. dalje, ko je prvič propadel poizkus, da bi prepovedali nekvalificirane zdravilce. Do danes je bil v parlamentu vedno zavrnjen vsak poizkus, da bi prepovedali določene praktike, ali da bi kaznovali zdravnike, če jih uporabljajo.

Obstaja že mnogo raziskav, ki potrjujejo koristnost nekaterih metod. Pri tem naj poudarim, da zavarovalnica ne potrebuje nujno znanstvenega dokaza, da plačuje neko terapijo, ampak ji zadošča poročilo o ugodnih učinkih, o katerih poročajo pacienti.

Številna vprašanja in nasprotujoča si mnenja o komplementarnem zdravljenju je povezal prof. Edzard Ernst2, ki je direktor oddelka za komplementarno zdravljenje na univerzi v Exetru. Ukvarja se z raziskovanjem in povezovanjem različnih medicinskih panog, postavljanjem kriterijev in etičnimi dilemami. Naj tokratni članek zaključim z njegovim uvodom v knjigi Komplemetarna medicina:

"Komplementarna medicina je nedvoumno postala velik posel. Tretjina ali celo polovica prebivalstva uporablja eno ali več oblik komplementarnih terapij. Zelišča in homeopatska zdravila se prodajajo z 20% letno rastjo. Več in več institucij poučuje bodoče praktikuse. Uporabniki komplementarnih metod so pripravljeni plačati velike vsote iz lastnega žepa. Obenem se povečuje število zavarovalnic, ki so pripravljene financirati nekatere stroške teh terapij. Ta rastoči interes se odraža tudi v literaturi. Od leta 1966 je šestkratno porastlo število člankov na to temo v vodilnih medicinskih revijah."

Takšna je stvarnost v Angliji.

Zahvaljujem se sponzorjema Knoll AG in GlaxoWellcome, ki sta do oddaje tega članka podprla moje izobraževanje.

--------------
 

1. British Medical Association. Complementary Medicine. Oxford, New York: Oxford University Press, 1993.
   
   
2. ed. Edzard Ernst. Complementary Medicine, An objective appraisal. Oxford: ButterworthHeinemann, 1996.

	prejšnji članek	naslednji članek