Ko sem razmišljal, kako bi na slovesen in hkrati, naj se sliši še tako vzneseno, strokoven način, zaznamoval trenutek slovesnega odpiranja "svoje" psihiatrične bolnišnice, sem nihal med dvema poloma svoje človeške in zdravniške vloge. Najprej se mi je ponujal nadvse žgečkljiv razmislek o tem, kaj smo, kam gremo - se razume, v psihiatriji. Toda psihiatrija nikoli ni bila in tudi danes ni tako usodno odtujena od svojega zgodovinskega časa, kakor se to navadno misli. Spopadel naj bi se torej s sodobnim razmerjem med stroko in družbo. Aktualiziral bi nemara nevarno "poznanstvenost" stroke hkrati z dehumanizacijo življenja, ki nam ga je živeti proti koncu drugega tisočletja - nam, v nadvse specifični panogi medicine: psihiatriji. Toda med pisanjem tega prispevka me je dražil ropot vrtalnih strojev; kar mi je, na poseben pesniški način sporočalo, da se nekaj gradi, da bo najbrž nekaj novega nastalo. Drugi izziv pa mi je bilo nekoliko romantično, z nekakšno iracionalno nostalgijo nabito sprehajanje po prehojenih poteh, ki so jih obšli, jih tudi trasirali in že zapustili naši strokovni očetje. V odločitev za raziskovanje in pisanje o enem od očetov, o Alfredu Šerku, me je pognalo več vzrokov. Prvi sega v leto 1969, ko sem prebral v slovenski knjigi Psihiatrija sledeč stavek:
"Druge popise paranoidne bolezni v involuciji so dali Serco kot involutivna parafrenija itn."
Članek je napisal beograjski psihiater, v slovenščino pa ga je prevedel slovenski univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Ali je spregledal, ali ni vedel, da je zapisal SERCO, kar je slovenski psihiater Alfred Šerko, navsezadnje ni važno, indikativno pa. Dalo mi je misliti in veliko let kasneje sem med večjim številom slovenskih zdravnikov napravil anketo, tudi psihiatri so bili vmes, ter jih pobaral, koliko kaj vedo o znamenitem profesorju, doktorju filozofije in doktorju medicine Alfredu Šerku. Rezultat je bil porazen. Tretji vzrok za pisanje te skice o znamenitem zdravniku in humanistu mi je navsezadnje nacionalna (ne nacionalistična) evforija, kamor sodijo tudi kulturno zgodovinske in strokovne ocene velikanov duha neke skupnosti, naroda. Četrti vzrok za predstavitev Alfreda Šerka pa je preprost, saj se je rodil v kraju, odkoder prihajajo na zdravljenje v "mojo" bolnišnico tudi njegovi rojaki - v Cerknici. Predstaviti mi je torej veliko osebnost, kar seveda ni lahko delo, zato bom morda preveč lapidaren. Pazil bom, da bi bil vsaj sistematičen in nazadnje pri poizkusu opredelitve osebnosti velikega kolega oseben, vendar pošten. Alfred Šerko, filozof, svobodomislec in strokovnjak bi mi, prepričan sem, takšno sintezo dopustil, pomote, ki jih podobne inerpretacije zmeraj vsebujejo, pa odpustil.

Alfred Šerko se je rodil 1879 v Cerknici v veleposestniški trgovski in gostilniški družini. Maturiral je 1897 v Ljubljani. Na dunajski univerzi je 1897 vpisal filozofijo - študiral je predvsem logiko in psihologijo, spoznavno teorijo ter zgodovino filozofije. 1904 je promoviral z disertacijo (ber den Begriff des Wesens bei Spinoza. V tem času je poslušal predavanja znamenitega Krafft - Ebinga in Sigmunda Freuda, kar je pomembno vplivalo na njegov kasnejšnji osebnostni in intelektualni razvoj. Poznano je, da je Krafft - Ebing (1840-1902) v evropski psihiatriji koncem prejšnjega stoletja proučeval takoimenovana mejna področja psihiatrije - forenziko, seksualno psihopatologijo. 1909 je Šerko končal še medicinsko fakulteto.

Po promociji je Alfred Šerko odšel v München na psihiatrično kliniko prof. Emila Kraepelina (1856-1926). Kraepelin, eden največjih psihiatrov svojega časa, ostaja v zgodovini svetovne psihiatrije kot pionir eksperimentalne psihiatrije. Znano je, kako je bil Kraepelin kritičen in odklonilen do tedaj razvijajoče se psihoanalize. Očitno ga je "racionalni um", kakor ga je razbrati iz tedajnih spisov Alfreda Šerka, prevzel. Na Kraepelinovi kliniki se je Šerko ukvarjal predvsem z diferencialno diagnostiko paranoidnih stanj. V različnih psihiatričnih bolnišnicah na Bavarskem je zbral na stotine izčrpnih popisov paranoidnih psihoz (okrog tisoč strani). Tako zbrano gradivo je odstopil svojemu profesorju, leta 1912 pa objavil lastno razpravo (ber paranoide Erkrankungen, s čemer je izpopolnil sistem psihoz in postavil novo bolezensko enoto parafrenijo. Znano je, da je Kraepelin dolgo okleval, predno je parafrenijo vključil v svoj sistem. Izhajal je iz temeljne predpostavke, da bolezenska stanja, ki za sabo ne puščajo "brazgotine", ne spadajo v dementio praecox (shizofrenija). Mladi asistent mu je postregel s stotinami opisov takšnih stanj. Do današnjega dne so v psihiatričnih učbenikih obravnavane parafrene bolezni. Zapisano je, da gre za Kraepelinovo parafrenijo, o kateri piše v svojem učbeniku 1921, kar je krivično za slovenskega učenjaka, ki je svojemu profesorju predložil dokaze za novo bolezensko enoto že leta 1912.

Po nekaj letih bivanja v Münchenu je Šerko odpotoval na Dunaj in bil kmalu imenovan za kliničnega asistenta pri Wagnerju von Jaureggu (1857-1940), kjer je po nekaj mesecih prevzel vodstvo nevrološkega oddelka. Leta 1913 je napisal razpravo "Einges zur Diagnostik zur Rückenmarksgeschwülste...". Šerko je na Dunaju deloval krajši čas, čeprav se je Jauregg tedaj že ukvarjal s poskusi zdravljenja luesa z erizipelom in kasneje z malarijo, za kar je leta 1927 prejel Nobelovo nagrado. Leta 1914 je Šerko odšel v Trst, kjer je opravljal tudi sodnoizvedenska dela na področju psihiatrije in nevrologije.

Že prva leta svetovne vojne pa je moral na fronto, o čemer sam veliko piše v avtobiografiji. V tem času je objavil nekaj obširnih razprav: "Űber Simulation der Geistesstörung, Involutionsparaphrenien in Akute paraphrene Angstpsychose". Ob prevratu se je prijavil za habilitacijo na dunajski univerzi, ki pa v tistih letih Slovencem ni bila več naklonjena. Odšel je v Prago, kjer je bil z razpravo o tumorjih hrbtnega mozga habilitiran za privatnega docenta. Do jeseni 1919 je služboval kot nevrolog v ljubljanski garnizijski bolnišnici, aktivno pa je sodeloval tudi pri ustanavljanju slovenske Univerze. Na Medicinski fakulteti je bil takoj imenovan za rednega profesorja in dekana - dvakrat je bil izvoljen za rektorja Univerze v Ljubljani. V tem času je napisal nekaj kritičnih spisov, na primer študijo o Cankarjevem Polikarpu. Za svoje študente je napisal knjigi o anatomiji in fiziologiji živčevja. Avtorjev uvod h knjigama osvetljuje širino profesorjevih pogledov na človekovo psihofizično enovitost:

"Kot predmet fiziologije je človek fizično bitje, podvrženo vsem zakonom, ki vladajo v svetu materialne razsežnosti. Dasi torej njegova duševnost ne more priti v poštev pri opisu življenjskih pojavov njegove telesnosti, ki so predmet fiziologije, vendar tudi fiziologija ne more povsem ignorirati dejstva, da je človek eminentno psihično bitje, ki se zavestno udejstvuje na zunaj".

Leta 1928 je prevzel mesto honorarnega šefa oddelkov v bolnišnici za duševne bolezni ter začel ponovno s praktičnim psihiatričnim delom. V tem času je zasledoval tedaj moderno zdravljenje psihoz s inzulinom in kardiozolom. Pripravljal se je, da bi ustanovil psihiatrično kliniko, kajti njegovo zavzemanje za ustanovitev popolne Medicinske fakultete v Ljubljani je bilo ognjevito, zmeraj polemično. Za tisk je imel pripravljeno forenzično psihopatologijo za juriste, ki jim je nekaj let predaval; prav tako pa tudi filozofom. Načrtno se je ukvarjal z idejo, da bi spisal splošno fiziologijo. Kot doktor filozofije je poznal vrsto filozofskih del, prebral je spise prominentnih evropskih beletrističnih avtorjev in skoraj vsako domače leposlovno delo. Redno se je udeleževal znamenitih srečanj Penatov v gostilni Kolovrat. Peš je prehodil celo Slovenijo. Leto pred smrtjo je napravil svoj zadnji peš izlet od Kamnika čez Pohorje v Maribor. Rad se je zadrževal v družbi umetnikov, predvsem pevcev; vse do smrti 1938 je bil tajnik slovitega predvojnega Akademskega zbora. 

Šerkova parafrenija

Miha Kamin je zapisal, da je v dobi, ko je Bleulerjeva shizofrenija posrkala vse dotedanje diagnostične skupine, Šerko budno pazil, da ni zašel v tako diagnostično zvodenelost. Nozološko entiteto je napram Kleistovi paranoji utemeljeval iz čisto kliničnih, simptomatoloških razlogov, ki niso bili samo negativno kritični do Kleista, marveč konstruktivni. Tako Šerko s skromnostjo, vredno resnega klinika zapiše: "Če torej govorim o involucijski parafreniji kot posebni bolezenski obliki, ne rečem s tem, da ima ta bolezen, vzeta kot celota, za podlago specifičen in samo njej svojski bolezenski proces, tudi ne, da predstavlja morda samo različico občega parafrenega procesa; nasprotno, ta psihoza je zame kakor vsaka druga, značilen konglomerat elementarnih kompleksov, kot posamičnih procesov, ki so po svoji pretežni množini soudeleženi tudi ob zgroju (izraza ni v SSK, očitno gre za notranjski lokalizem) drugih bolezenskih oblik, vendar pa v drugačnih razmerah in drugačni zaporednosti. S tem pa nočem reči, da bi zbog tega ne šla tej bolezni vrednost svojske bolezenske oblike". Kamin nadaljuje, kako so kasneje genialoško učvrstili, da parafrenije ni mogoče principelno ločiti od shizofrenije. Šerku, piše Kamin, so bila seveda ta dognanja in mnenja znana. Pripravljal se je, da bi svojo tezo kot znanstvenik trezno dokazal.

In kako je danes; kot sem zapisal, ostaja parafrenija duševno bolezensko stanje, ki ima napram drugim endogenim entitetam svojo specifiko. Resnici na ljubo pa je zapisati, da je v sodobni klinični praksi vse redkeje uporabljena. Po Milčinskem francoski avtorji sprejemajo opis bolezni, kakor ga navaja Kraepelin (Šerko) zato, ker ustreza njihovi terminologiji in klasifikaciji "delire chronique phantastique". V učbeniku Mayer - Grossa je omenjeno na kratko.

V Kaplanu je parafrenija opisana dokaj plastično, pri čemer se avtor sklicuje na Kraepelinov opis psihopatološkega stanja. Kaplan Šerka ne omenja. O zadregah v zvezi s parafrenijo piše tudi Trstenjak, vendar je glede odnosa do Kraepelinove diagnostične entitete (tudi Trstenjak Šerka ne omenja), zadržan kot avtorji, ki jih citira (Hoff, Bumke).

Šerkov eksperiment s psihedeliki

Iz daljšega citata o Šerkovih doživetjih meskalinskega opoja, povzetega iz Jaspersove knjige, je moč razbrati dvoje. Prvič: gre za plastičen opis modelne psihoze; stanja torej, o katerem je bilo že dolga leta moč brati v literaturi poleg diagnostične vrednosti opisov tudi podmene glede možne transformacije težje oblike psihoz v lažje, dostopnejše terapiji (glej Stojilković str.412). Drugič pa se je Jaspers toliko ukvarjal s Šerkovimi doživetji v meskalinskem opoju nemara tudi zato, ker je v plastičnih opisih dojel eksistenčno praznino na eni in bogatstvo na drugi strani, kakor jo je bilo moč brati v nekaterih literarnih delih tistega časa - v drugačni fabulativni zasnovi, ne pa v bolj dognani literarni podobi.

Šerko in psihoanaliza

Pri branju Šerkove knjižice so me posebej impresionirala nekatera poglavja, ki se ne dotikajo v ožjem pomenu psihološko - psihiatričnih, ampak kulturoloških in religioznih dinamskih razlag. V zadnjem poglavju, ko naj bi avtor sintetiziral predhodno zapisano, pa na neprizanesljiv način obračuna s temeljnimi postavkami psihoanalize. Šerko zapiše, da je posledica hipotetičnosti psihoanalize njena dogmatičnost v metodi in izsledkih. Zapiše, da je psihoanalitski nauk nedokazljiv, zato naravnost absurden in da je psihoanaliza bolj ali manj duhovito žongliranje s pojmi ter da se mora samo svoji neznanstveni spekulativnosti in svoji lascivnosti zahvaliti, da je prodrla v tako široke kroge. V naslednjem odstavku Šerko na literarno dognan način oriše svoje izhodišče do psihoanalitskega nauka: "Fundament, na katerem sloni vsa psihoanalitična zgradba je nauk o podzavestni duševnosti. Pod tem, kar imenujemo zavestno duševnost - tako uči Freud - valovi psihični ocean nam neznanih globin in širin, kamor ne pade nikdar lučca zavesti, kjer se pa neprestano porajajo misli, dozorevajo sklepi in divjajo nagoni. Valovanje tega neizmernega oceana buta ob površino duševnosti, kjer vlada zavest, javljajoč se v notranjih zaznavah ugodja in neugodja, neutemeljene žalosti, obupa in groze, v temnih simpatijah in antipatijah, v tajnih fantazijah, skritih željah, v sanjah, v malih pogreških vsakdanjega življenja, v simboličnih kretnjah in gibih - skratka: v prikriti obliki v vsem početju vsakega individua. Ta podzavestna duševnost je poleg tega vseskozi libidinozna, nagonsko seksualna. S čim je Freud dokazal resničnost tega nauka?"

Pri branju tega Šerkovega razmisleka se mi je vsiljevala zanimiva podobnost dveh avtorjev, ki pa je zgolj estetska. Utemeljitelj psihoanalize je bil znan po briljantnih opisih svojih predpostavk, in tudi njegov slovenski oporečnik je bil šarmanten v popisovanju in tudi kritiziranju teorij svojega slavnega dunajskega profesorja. Tako me npr. Šerko v poglavju Problem religije, kjer predstavi Freudovo delo "Totem un tabu" bolj privlači s svojo interpretacijo, kot pa me avtor razprave v originalu. Pri razkrinkavanju Freuda se Šerko poslužuje kritik psihoanalize svojih dunajskih učiteljev in prijateljev (Bumkeja, Jauregga, Hocheja, Charles Maylana). Pomembno se mi zdi, da Šerko obračunava z izvirno psihoanalizo, kakor jo je utemeljeval Sigmund Freud prav s tistimi argumenti, s katerimi so avtorja pobijali njegovi najbližji sodobniki (Adler, Jung) in tudi množica kasnejših oporečnikov do današnjega dne. Šerkovo nasprotje, že skoraj ogorčenje nad nekaterimi psihoanalitskimi postulati ilustrira njegovo soglašanje z Bumkejem, ko pravi: "Kdor se - še v stanju nedolžnosti - pri obedu ali pri pisalni mizi s kakim predmetom igra, ali popravlja na svoji kravati ali vtika po nepotrebnem pero v črnilo, temu je treba sedeti samo nasproti psihoanalitiku in servirano mu bo jabolko spoznanja".

Šele na koncu knjige, ko avtor temeljito obračuna s Freudom, pove, da Freudu in njegovemu življenskemu delu ni odrekati izredne duhovitosti in nekaterim njegovim idejam trajne znanstvene vrednosti, odklanjajoč edinole pretiravanje in zablode, ki jim je psihoanaliza v svojem prvem zaletu zapadla. Šerko z majhno mero prizanesljivosti na koncu zapiše, da je psihoanalitična metoda že po svojem bistvu take narave, da dopušča domišljiji največji razmah in da ni metoda tista, ki brzda fantazijo, kar bi morala biti njena naloga, ampak se fantazija poslužuje metode, ki dopušča, da se z njo najde vse, kar se hoče.

Šerko primerja Freudov nauk ob 80-letnici avtorjevega rojstva z Einsteinovo relativnostno teorijo, ki je bila objavljena 10 let po Freudovi knjigi "Študije o histeriji" in pove, kakšna razlika je med obema genialnima Judoma. Zapiše: "Einstein je formuliral svojo teorijo eksaktno matematično, opirajoč se na eksperimentalno dognana dejstva, in zelo malo jih je med fiziki, ki bi jo resno zavračali, Freud je pa formuliral svojo teorijo dogmatično spekulativno, in malo jih je med psihologi in psihopatologi, ki bi jo v celoti priznavalo".

Glede Šerkovega odnosa do psihoanalize se je strinjati z Lunačkom, ki je zapisal: "Ne nepomembno je, da je bil v ožji druščini ljubljanskih penatov, ob katerih se je zbirala intelektualna elita in na pol javno, vsekakor pa pred številnim priložnostnim občinstvom, razpravljala o za narod pomembnih zadevah. S Šerkovo odločitvijo proti psihoanalizi nam je Slovencem umanjkal človek iz prve generacije psihoanalitikov. Rojstne letnice analitikov, kot so Jung, Ferenczi, Rank so blizu rojstnemu datumu Šerka".
 

Šerkov odnos do etičnih in deontoloških ter pravnih problemov

Šerkova humanistična drža se še najbolj izrazi v njegovem sodnoizvedenskem delu, ki se mu je bolj ali manj posvečal vse življenje, najbolj pa etična drža v znameniti polemiki z Bindingom in Hochejem, ki jo je skupaj s prof. prava Metodom Dolencem objavil kmalu po prihodu v Ljubljano po I. svetovni vojni: "Ali naj se da na prosto uničiti življenje, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? "Šerko polemizira s Hochejem in z Bindingom, češ da eksistirajo duševno mrtve eksistence (akvirirane in prirojene demence). Dobesedno pravi, da "mirno prepušča juristom vprašanje v rešitev, je li s pravnega stališča dopustno komisionalno ali izven komisionalno uničevanje nevrednih življenj. Zame, zdravnika je ves ta problem izraz perverznosti časa in one mentalitete, ki vidi in hoče imeti za vsako ceno v vsaki stvari interesanten problem..."

Avtor v nadaljevanju problematizira in hkrati utemeljuje medicinsko etično vprašanje, kaj zdravnik je, do kje lahko seže njegova poklicna zaveza, kje pa konkreten problem zadobiva družbeno, splošno moralno, pravno komponento. Profesorjevo razmišljanje presega intelektualistično razglabljanje o vprašanju življenja in smrti in jim daje splošno zgodovinsko poanto.

Polemika na prepričljiv in tragičen način izraža usodnost povojnih časov, kakor so se ti doslej še zmeraj in se tudi še sedaj artikulirajo z do absurdnih razsežnosti zaostreno dilemo o kakovosti življenja in smrti. Šerkovo polemiko je torej razumeti kot prispevek k očiščevanju od balastnih domislic do znanstvenega razpravljanja o vrednotah življenja, ki se, zanimivo, pojavljajo tudi ljudem, ki so ali bi morali biti reprezentati čuvanja vsakršnega življenja. Tenak posluh glede odnosa do prizadetosti v mirnejšem se času izrazi v članku o travmatični nevrozi, ki ga je avtor napisal mnogo kasneje, ko so bile moralne rane prve svetovne vojne že dodobra zaceljene.

V članku o travmatični nevrozi Šerko z znanstveno erudicijo glede na stopnjo razvoja psihiatrične in pravne stroke med obema vojnama na subtilen in zadržan način, aktualizira problem rentnih nevroz, ki je bil po prvi svetovni vojni, kot sled iz prispevka, nadvse aktualen - in je tak tudi danes.

Iz gornjih dveh člankov sledi, kot iz mnogih drugih, da je bil Šerko usmerjen izrazito znanstveno, vendar ne v smislu vulgarnega materializma, ampak Spinozovega panteističnega determinizma. Pri branju Šerkovih znanstvenih in poljudnih spisov je moč pritegniti H. Heineju, ki je zapisal o Baruchu de Spinozi, jaz pa dodajam Alfreda Šerka, da nas pri branju njegovih del prevzema občutek prirodnosti, polne živosti njenega miru, to je gaj misli, iz katerega se pno cvetoča drevesa, rastoča iz nezlomljivih stebel, ki s svojimi koreninami prodirajo v večno zemljo.

Članek je povzet po obširni monografiji o Alfredu Šerku, ki je izšla v knjigi Slovenski psihiatri (urednik Janko Kostnapfel) pri Založbi Didakta v Radovljici 1996.

	prejšnji članek	naslednji članek