|
aktualno |
|
---|
Vsak primer kršitve ordinacijskega časa lahko Zavod kaznuje s 73.029,00 SIT in vsak primer opravljanja samoplačniške storitve v rednem ordinacijskem času s 221.300,00 SIT. (Glej Dogovor 96, 47. člen, 2. in 6. alineja in ustrezne anekse).
Zavod torej odkupuje ordinacijski čas, saj ga v celoti rezervira za opravljanje storitev, ki sodijo v obvezno zdravstveno zavarovanje.
Če so ob doslednem naročanju pacienti lahko zadovoljni, pa ni zadovoljen zdravnik, ki ob izostanku posameznega pacienta izgubi dragoceni čas. Zavod mu namreč plačuje le opravljene točke in le do višine letnega programa. Čas čakanja ambulantne ekipe na naslednjega pacienta ni torej v ničemer plačan.
Zavod odkupuje enkrat ordinacijski čas drugič opravljeni program - kar je pač zanj ugodneje. Z vprašanjem, iz katerih virov naj delodajalec ambulantni ekipi zagotovlja plače za čas izpada programa, si Zavod ne dela skrbi.
Disciplino naročenih pacientov je z vprašalnikom preko celega meseca novembra spremljalo 214 zdravnikov, od tega 164 zobozdravnikov in 50 ostalih zdravnikov (specialistov).
Povprečni "mrtvi tek" ordinacije je trajal v mesecu novembru 12 ur in 10 minut, kar ob enakomerni porazdelitvi dela pomeni izpad programa v višini 9,58 %. Od tega je bil izpad pri zobozdravnikih v povprečju 12 ur in 12 minut oziroma 9,61 % programa, pri specialistih pa 11 ur in 15 minut oziroma 8,99 % programa.
Zbirna tabela: Izguba ordinacijskega časa, ker pacienta ob naročeni
uri ni bilo.
Število anketnih odgovorov | Povprečno število izostalih pacientov | Povprečna izguba ordinacijskega časa v urah | Povprečna izguba ordinacijskega časa v % | |
VSI | 214 | 29 | 12 ur in 10 min | 9,58 % |
Stomatologi | 164 | 29 | 12 ur in 12 min | 9,61 % |
Specialisti | 50 | 31 | 11 ur in 25 min | 8,99 % |
Skupaj z odgovorjenim anketnim listom smo prejeli tudi številne obrazložitve, med katerimi so nekateri omenjali, da izgubo časa včasih zmanjša slučajen prihod nenaročenega pacienta. Najpogosteje pa so anketiranci omenjali, da november sodi med tiste mesece, ko so pacienti najbolj disciplinirani, in da je izpad v pomladanskih in poletnih mesecih občutno večji.
S temi podatki smo skušali utemeljiti naše stališče, da je problem še kako aktualen in da se mora v pogajanjih za sklepanje pogodb tudi Zavod končno odločiti, ali bo odkupoval ordinacijski čas ali pa dogovorjeni program storitev. V kolikor se odloči za odkup ordinacijskega časa, morajo biti letno načrtovana sredstva dodeljena ekipi brez ozira na opravljene storitve, če je bil spoštovan ordinacijski čas (upoštevajoč vse odsotnosti zaradi dopustov in drugih pravic po kolektivni pogodbi). V kolikor pa se Zavod odloči za odkup programa, se ne bo mogel več tako drastično vtikati v izvajalčevo notranjo organiziranost, kamor sodi tudi uporaba ordinacijskega časa.
To bi seveda bila za paciente najslabša rešitev, zato Zbornica temu nasprotuje in podpira naročanje na minuto.
Druga možnost obstoja v tem, da Zavod odkupi ordinacijski čas in ne program. Ko pa je Zbornica, ki seveda ne podpira take rešitve, na sestanku partnerjev za pripravo Dogovora 98 dne 28. 11. 1997 omenila tako možnost rešitve, je generalni direktor Zavoda to varianto kategorično zavrnil.
Ostala je torej le še tretja varianta, na katero pristaja tako Zbornica kot tudi Zavod, to je odkup dogovorjenega programa. Ob tem pa se nujno pojavi vprašanje, kako in do kake mere se sme Zavod vtikati v ordinacijski čas izvajalcev in kaj v tem času izvajalci počno.
Za postavitev mreže javne zdravstvene službe, geografski razpored izvajalcev, njihov ordinacijski čas in druga vprašanja organiziranosti javne zdravstvene službe je po našem mnenju odgovorna država, to je ustanovitelj oziroma tisti, ki podeljuje koncesije. Če na primer občina celo obrtnikom določa obratovalni čas je toliko bolj odgovorna ne le za mrežo izvajalcev osnovne zdravstvene službe v občini ampak tudi za njihovo dostopnost oziroma njihov ordinacijski čas. Prisotnost na delovnem mestu pa po našem mnenju sme nadzirati (in sankcionira) delodajalec in ne kupec programa.
Zavod je zavarovanim osebam res dolžan zagotavljati možnost uresničevanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vendar ne tako, da se vmešava v izvajalčevo notranjo organiziranost dela, ampak tako, da financira mrežo javne zdravstvene službe, ki jo določa država.
Zavod ima nadalje zakonsko pravico, da pri izvajalcih nadzira uresničevanje pravic zavarovancev in da s svoje strani doprinese k uresničitvi osnovne politične usmeritve, ki se po našem mnenju glasi: primerna in čimbolj enaka dostopnost do dogovorjenih storitev javne zdravstvene službe. Bili bi pristranski, če ne bi priznali, da v kategorijo dostopnosti sodi tudi urnik dela. Problem je torej večplasten in zahteva resnična dogovarjanja pravih "partnerjev".
Teza, ki upošteva vse te okoliščine in bi bila za izvajalce še sprejemljiva ter hkrati omogoča Zavodu nek nadzor ordinacijskega časa, bi se glasila:
"V ordinacijskem času, za katerega se izvajalci dogovorijo v pogodbah z Zavodom, mora biti zavarovanim osebam dostopna zdravstvena služba; v tem času morajo imeti zavarovane osebe možnost uresničevati svoje pravice do zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja."
Če torej samoplačniška storitev, opravljena v rednem ordinacijskem času, te dostopnosti oziroma teh pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanje ni motila, ne more biti predmet nadzora ali celo sankcioniranja.
Zato je Zbornica predlagala, da se poglavje kazenskih določb oblikuje na naslednjih načelih:
|
|
|
|
|