Dve leti po smrti ljubljanskega kirurga prof. Eda Šlajmerja je leta 1937 umrl njegov novomeški sodobnik, kirurg Peter Defranceschi. S Šlajmerjem, Defranceschijem in Dergancem sen. je slovenska kirurgija doživela ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja svoj največji zmagoviti vzpon. Ti kirurgi so bili učenci slovečih učiteljev kirurgije dunajske šole, ki je bila tedaj na višku svoje zmogljivosti. Omogočili so razvoj slovenske kirurgije do take stopnje, da je postala v kasnejših desetletjih enakovreden tekmec velikih evropskih klinik.

Kirurgija na Slovenskem je bila zgrajena na sodobnih znanstvenih principih, ki so veljali v Evropi in v svetu. Kirurgi so od nekdaj težili za tem, da bi v svoji stroki dosegli tri poglavitne cilje: izdatno hemostazo, profilakso infekcije kirurške rane in uspešno omamo. Abodominalna kirurgija, ki je v billrothovem času doživel neverjetni razvoj in ustvarila temelje moderni operativni tehniki, je na Slovenskem dosegla izredne uspehe. Pa ne samo ta veja kirurgije! Slovenski kirurgi so namreč prispevali k travmatološki, urloški, otološki, okulistični in onkološki kazuistiki, rentgenski diagnostiki kosti in organov, splošni kirurški terapiji kakor tudi na področju poglobljene anestezije in izpopolnitve medicinske tehnologije. Kirurgija se je razvijala vzporedno z dosežki in spoznanji patološke fiziologije. To so bili veliki prispevki k razvoju strokovne in znanstvene kirurgije na Slovenskem ter medicine sploh.
Za razumevanje veličine razvoja novomeškega zdravstva, zlasti kirurgije, ki se je zelo razmahnila za delovanja Petra Defranceschija, moramo poseči nekoliko nazaj v zgodovino zdravstva na Dolenjskem. Podobno kot drugod v srednji Evropi so bile zdravstvene prilike v tedanji avstrijski vojvodini Kranjski po eni strani v rokah številnih vaških babnic, mazačev, brivcev, šarlatanov in vsakovrstnih čarodejev, po drugi strani pa so imeli nezanemarljiv vpliv na razvoj praktičnega zdravstva tudi samostani s svojimi kirurgi in lekarnarji, in po 16. stoletju še redki fiziki, ki so se ukvarjali v glavnem le z internistično kazuistiko.
Prvi samostanski kirurg na Dolenjskem, ki je deloval tudi izven zidov cistercijanskega samostana v Stični (chirurgus eximius plenisque charitate fraterni), se omenja okoli leta 1230. V frančiškanskem samostanu v Novem mestu je pričel delovati menih kirurg tudi izven samostana leta 1469. V 18. stoletju se je ukvarjal z zdravljenjem infirmarius iz kostanjeviškega samostana (patron chir. Ivan Burger), zdravil pa je kmete in plemstvo tudi infirmarius iz samostana v Pleterjeh. Razcvet samostanskega praktičnega zdravilstva (ne pa tudi teoretičnega) se je primeril ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja, v 19. stoletju pa je že skoraj povsod popolnoma zamrl morda z izjemo karitativne dejavnosti ali posameznih redovnikov homeopatov, kneippovcev ipd.
Poudariti je treba, da je bilo znanja s področja medicinske stroke, ki so ga gojili določeni redovniki po samostanih, izredno malo, in ni imelo odločilnega pomena na razvoj strokovne medicine v naših krajih. Nerealno bi bilo namreč pričakovati, da bi imela samostanska medicina, ki se je porajala in razvijala le na temeljih preučevanja srednjeveških ali antičnih medicinskih del, v medicinski praksi kaj veljave.
Sicer je bilo to dejstvo po svoji strani kar dobrodošlo v času stihije splošnega primitivizma in vraževernosti, vendar bi kljub temu ne kazalo kaj prida pretiravati. Zdravstvo je redovnikom namreč pomenilo v resnici in vselej le postransko stvar. Če so se ga sem in tja kdajkoli in kjerkoli lotevali, so počeli to predvsem iz dobrodelnih nagibov (lex charitatis), ki so bili zlasti v skladu s samostanskimi statuti, pravili in s splošno krščansko moralo, ne pa s čisto stroko. Zasluge, ki so si jih v minulih stoletjih pridobili samostani zaradi prosvetnega dela med ljudstvom, kljub vsemu niso bile brez pomena, posebno, če upoštevamo, da jim medicinska dejavnost ni bila cilj niti naloga, ampak je bila večkrat celo v nasprotju z redovniškimi pravili in postavami.
Deželni stanovi Kranjske so se v obdobju nenehnih velikih epidemij (16. in 17. stoletja) zelo goreče zavzeli za organizacijo javne zdravstvene službe, zlasti za nastavitev diplomiranih zdravnikov iz nemških in italijanskih univerz. Kasneje so podeljevali tudi študijske štipendije mladeničem domačinom, ki bi se obvezali, da stopijo po končanem študiju na različnih tujih fakultetah v službo stanov kot fiziki. Podobno skrb so stanovi kazali prav tako pri ustanavljanju in subvencioniranju lekarn. Prvi graduirani zdravnik v službi stanov se omenja v Novem mestu leta 1575, prva lekarna pa je v mestu obstajala že od leta 1569.
Ob koncu 19. stoletja se na novomeškem okolišu redčijo vrste nediplomiranih zdravnikov in vedno silnje prodira strokovna medicina z antisepso, asepso in anestezijo. Največji preobrat v novomeškem zdravstvu je bil prihod zdravnika Petra Defranceschija (1894), prvega medika s sodobno in vsestransko strokovno kirurško usposobljenostjo.
Dr. Peter Defranceschi je bil rojen v Šturjah pri Ajdovščini očetu Filipu, trgovcu in materi Jožefi roj. Kalin. Srednjo šolo je obiskoval v Novem mestu, nadaljeval v Trstu in maturiral 1885 v Gorici. Vpisal se je na graško medicinsko fakulteto, kjer je 1890 promoviral. Defranceschi je bil do leta 1891 sekundarij v ljubljanski porodnišnici pri prof. Alojziju Valenti, nato je bil do konca 1892 operacijski gojenec pri prof. kirurgije Antonu Wölflerju v Gradcu in 1893 je specializiral še pri prof. ginekologije Rudolfu Chrobaku na Dunaju.
Defranceschi je 1894 sprejel službo okrožnega fizika v Novem mestu in službo zdravnika v bolnišnici, ki jo je ta čas uredil in usposobil red Usmiljenih bratov iz Gradca za zdravstveni zavod iz Volmanovega gradiča Novi dvor (Neuhof) v Kandiji pri Novem mestu. Provincialat Usmiljenih bratov je namreč odločil, da se v Novem mestu ustanovi bolnišnica. Zato so 1891 odkupili gradič. Defranceschi je 1894 prevzel strokovno vodstvo bolnišnice z 22 posteljami, ki je bila namenjena izključno moškim bolnikom. O tem so tedaj poročale Dolenjske novice. Zaradi povečanega navala bolnikov v bolnišnico so Usmiljeni bratje, na pobudo Defranceschija, leta 1898 zgradili še prizidek, tako da je bolnišnica pridobila s tem še 80 postelj in veliko operacijsko sobo v prvem nadstropju. Leta 1902 je Defranceschi potoval po Nemčiji in si pri tem ogledoval notranjo opremo večjih bolnišnic in kirurških oddelkov. Novomeška bolnišnica je že v prvem letu svojega obstoja sprejela 485 bolnikov, število sprejemov je iz leta v leto naraščalo. Defranceschi je kot edini ordinarius opravil čez 150 večjih ali manjših operacij. Leta 1906 je deželni odbor Kranjski imenoval Defranceschija za cesarsko-kraljevega zdravstvenega svetnika.
Več let se je Defranceschi prizadeval pri deželnem odboru in županiji novomeškega okoliša, da bi sezidali še žensko bolnišnico, ki naj bi imela značaj in pravico javnosti. To je tudi dosegel, žensko bolnišnico so odprli leta 1908. V njej je bil 1909 nastavljen kot hišni zdravnik dr. Josip Strašek. Bolnišnica je imela tudi poseben oddelek za bolne otroke. Defranceschi je vodil in nadzoroval obe bolnišnici z 8 oddelki. Bili sta temelji sodobne medicine na Dolenjskem. Defranceschi je razširil strokovni program s poudarkom na kirurgiji, ki se ni omejevala le na poprečno rutinsko kirurgijo podeželskih bolnišnic, temveč je posegala na vsa operativna področja tedanjega časa. Uspešno je opravljal zelo zahtevne operativne posege v travmatologiji, urologiji, otorinolaringologiji, onkologiji, ginekologiji in porodništvu. obvladal je namreč vso tedanjo operativno tehniko in imel pri tem izreden čut za diagnostiko. Tako je bil Defranceschi predstavnik nove ere v zdravstvu na Dolenjskem. Kot prvi in zelo sposobni ordinarij novomeške bolnišnice je zagotavljal evropsko ravne novomeški kirurgiji. Ko je prostore za operativno terapijo popolnoma ločil od drugih prostorov, je zagotovil dosledno antisepso in asepso. Bolnišnico je primerno sodobno opremil: za posamezne preiskave je že uporabljal mikroskop (1894), uvedel je cisto in rektoskopije (1895), osebno je nadziral sterilizacijo v sterilizatorju-vatoklavu (1902), sam je tudi rentgeniziral (1910). Zlasti pri večjih operativnih posegih je bil pozoren na izdatno hemostazo (pri resekciji želodca in črevesja zaradi karcinoma, holecisektomiji, plastiki, artrotomiji, herniotomiji, strumektomiji, trepanacijah, ipd). Defranceschi je tudi uspešno trepaniral, kar potrjuje pismo novomeškega ginekologa Slavka Perka, ki ga je pisal dne 23. januarja 1960 kirurgu Mirku Dergancu (slednji mi je potem to zgodbo pripovedoval). Perko pravi: "… Zgodbo o tem mi je, kolikor se spominjam, kot mlademu medicincu pripovedoval ali dr. Ropas ali prim. dr. Pavlič. Oba sta že pokojna. Operacijo, tako sta mi pripovedovala, je Defranceschi izvršil pri grofu Uhlu, in sicer zaradi abscesa v možganih. Vem, da je mož operacijo prestal, ker sem ga sam kot otrok ob neki priliki, ko sva šla z očetom na sprehod, videl in mi je ob tej priliki oče povedal, da je to tisti gospod, katerega je dr. Defranceschi na glavi operiral. (Baje ga je predstavil tudi graški kliniki). Da bi bil odvzel del lobanje pri ciganu, ki je bil obešen, tega se danes ne spominjam. Mogoče Vam je pravil to kdo drug. Govorili so pa, da so mu dali namesto lobanje nekako srebrno ploščo. Zato je tudi grof vedno nosil neko kapico, podobno, ko jo imajo frančiškani, in šele prek te pokrivalo."
Defranceschi je operiral v lumbalni anesteziji (1903), infiltrativni omami s kokainom in evkainom (1901-1902), z Billrothovo mešanico (1906), novokainom (1910) in morfinom-skopolaminom. 

Do bolnikov je bil vesten in dobrosrčen, do sodelavcev pa strog in neizprosen ter skrajno avtoritativen in ni trpel ugovorov, s čimer si je nakopal veliko nasprotnikov med lokalnimi veljaki in Usmiljenimi brati (nekatere je namreč rabil za asistenco pri operacijah zaradi pomanjkanja strokovnega kadra), in še več zavistnežev.

Ko je zbolel, je odšel v Novo mesto in se zdravil v bolnišnici v Kandiji, kjer je umrl 2. aprila 1937.

Viri in literatura:
Vrhovec I., Zgodovina Novega mesta. Ljubljana 1891, str. 34
Borisov P., Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem. Ljubljana 1977, str. 266-270, 281
Bajc O., Mušič D., Iz zgodovine Splošne bolnišnice v Novem mestu. Ljubljana 1973, str. 22-26
ARS, Ljubljana št. 1559, fasc. VI-I-648/1911

	prejšnji članek	naslednji članek