|
|
misli in mnenja uredništva |
|
|---|
| "Pravzaprav sem prišla samo zato, da mi napišete recept," je v ihti
pridrvela v ordinacijo mlada dama, kratko postriženih črnih las.
Sestra se je mirno naslonila na naslonjalo svojega stola. S pronicljivim nasmeškom na obrazu je opazovala, kaj se bo zgodilo. Mlada dama je bila bolj na odhodu kot na prihodu. Čutil sem napetost, ki je rasla v ordinaciji. "Kaj je torej problem?" se obrnem k njej. Nisem bil v svoji ordinaciji, ampak sva s kolegico ravnokar usklajevala termin za zimski dopust. "Včeraj sem bila tukaj z otrokom. Po pregledu sva šli z deklico takoj v lekarno po zdravila. Dobili sva antibiotik, nič pa za nos! Si morete misliti! Kar sama sem naročila lekarnarki, naj mi zmeša tisto mazilo. Ampak, plačati bi morala 1400 tolarjev! 1400!" Njen glas je postajal višji, vedno bolj je dajala vtis, da nekaj zamuja in naj vendar hitro nekaj ukrenemo. Vonj po parfumu je bil močan, silil je v nosnice. Rahlo se je obrnila postrani, nagnila glavo nazaj in pričakovala takojšnje ukrepanje. Kolegica, ki je sedela na stolu za ordinacijsko mizo se je zazrla v otrokovo kartoteko. "V lekarni mi je rekla, če pa prinesem recept, mi ne bo treba pa nič plačat!". "Toda..." je kolegica poskusila komentirati. "Nič nisem dobila! Še zdravila si moram sama priskrbeti, zdaj pa moram čakati še na ta recept, ali kaj!?" je z visokim tonom skozi stisnjene ustnice vzklikala mlada dama. "Toda, jaz sem otroku predpisala kapljice. Poglejte, tu lepo piše." je kolegica poskusila umiriti žogico. "Pa kaj, kapljice nič ne pomagajo! Sicer pa sploh nisem dobila recepta!" je bil odgovor že rahlo nesramen. "Recepta vam nisem napisala, ker sem vam povedala, da so kapljice samoplačniške in da je najbolje, da jih kar kupite." 'Kolegica je še vedno v upanju sprave', me prešine skozi misli. "Veste kaj, za svojega otroka bom pa že vedela, kaj je zanj najboljše! Napišite mi že ta recept, da lahko grem!" je bil ton vedno bolj rezek. "Ne," sem posegel vmes, "ne bo vam napisala recepta!" je bil moj odgovor, ker sem čutil, da se bo potrebno vmešati. "Kaj ?!?", mlado damo je vsločilo, stala je pred menoj in za trenutek se mi je zdelo, da je večja od mene, čeprav jih ni prenesla več kot slabih 165 centimetrov. "Kaj pa je zdaj too, saj vedno dobim, kar hočem!". Barva glasu se je spremenila v neko kovinsko varianto, še najbolj podobno piljenju. "Že mogoče, gospa, ampak tokrat ne bo šlo. Če ste si vi zaželeli neko zdravilo po svojem okusu, je lepo, da ga tudi plačate. Kolegica vam je predpisala terapijo, ki je popolnoma v redu in je prepričana, da bo to vašemu otroku tudi pomagalo. O zdravilih odloča zdravnik! Če pa imate vi svojo željo, jo morate skupaj s farmacevtko tudi plačati." Mlado damo je obrnilo na previsokih petah. "To je za v časopis! To bi naj bili neki zdravniki!" in je zaloputnila z vrati. Ostal je samo še občutek hladnega prepiha. V ordinaciji je nastal trenutek tišine. Ozračje je bilo podobno trenutkom, ko je po silni nevihti prenehalo deževati. "Kaj bo pa zdaj?" je bilo prvo, kar je uspela izjaviti kolegica. |
Kaj nismo mogoče samo pospešeno decerebrirali starše in jih patološko vezali nase? Danes se pojavljajo pojmi, ki ne gredo v ta kontekst, ali pa jih jaz še ne razumem, kot na primer: samopomoč, vzajemna pomoč, lastna odgovornost do svojega zdravja, prostovoljno zavarovanje, pozitivno zdravje, življenski slog. Če imate ob pretiranem navalu v kurativno ordinacijo vsaj malo časa vprašati starše o tem, kaj so napravili za svojega otroka preden so prišli, boste slišali takšne in podobne odgovore: Iz vrtca so me klicali, da ima temperaturo, pa smo kar naravnost prišli sem; ali pa: Ko sem prišel iz službe mi je tožil, da ga boli trebušček. Še preden smo šli h kosilu smo raje prišli sem, ker sedaj še ni gužve; ali pa v nedeljo popoldan: Ja, tri tedne že kašlja, pa smo dobili vse možne sirupe, sedaj pa mi še vi povejte, kaj naj mu dam! Naš vsakdanji: kašlja, iz nosa mu teče, ...
Obstajajo opazovanja o spremenjenem vedenju staršev do svojih otrok. Če se otrok ponoči joče, mama še v temi poišče kuhinjo in vklopi štedilnik, da bo pogrela mleko, saj je nedvomno lačen. Tako zakoreninjen je ta preprosti nagon po zadovoljevanju najosnovnejših potreb, da so že redke tiste, ki bi se spomnile: mogoče pa je sam, mogoče ga je strah in potrebuje mene, mojo kožo, dotik, toploto telesa, varnost in ne samo hrane! Še bolj so starši nebogljeni, ko otrok zboli. Nebogljeni? Nepripravljeni? Neodgovorni? Nepoučeni? Ali je res izraz največje odgovornosti v tem, da sredi noči zaviješ otroka v rjuho in ga neseš v dežurno ambulanto, ker ima 39 temperature in že pol ure kašlja? Da bi karkoli storili v smislu prve pomoči: Ne! Izgovor je dober: kaj pa če bo še slabše, kaj pa če bomo kaj zamudili? Ali se nikomur otrok ne smili, da mora ponoči ven, se voziti po celem mestu, čakati v ambulanti, prenesti pregled, tvegati dodatno infekcijo, domov pa se vrnejo s Paracetamol svečkami, ki jih je itak že poln predal? Kolikokrat so pravzaprav otroci pregledani zaradi banalnih bolezni in poškodb samo zaradi potolažitve staršev? Kolikokrat celo sami pomagamo staršem za njihovo pretirano "skrb" za otrokovo zdravje, v bistvu pa otroka izpostavljamo pregledom in terapiji, ki bi jo marsikdaj lahko nadomestila dobra (iskrena) nega in ljubezen.
Ali so mogoče romantični spomini na mamo, ki sedi poleg otrokove postelje in bere pravljico, popravi otroku vzglavnik in mu napravi svež pomarančni sok, medtem ko preboleva virozo? Ali bolnemu otroku ne pomaga najprej in največ zanesljiva materina roka in varen, predvsem pa topel očetov objem, kot pa polna beležka naslovov znancev zdravnikov, ki jih lahko pokličemo v vsakem trenutku?
 |
 |
 |
 |
 |
|||