Bojim se, da sem recenzijo tej knjigi popolnoma neustrezna oseba. Za alkohol v kateri koli obliki namreč nimam receptorja. Zato sem bil doslej le dvakrat pijan; obakrat sem se napil z namenom razširiti svojo splošno izobrazbo, a mi je spodletelo!

Za Klub zdravljenih alkoholikov sem prvič slišal pred kakimi dvajsetimi leti. Pripovedovali so mi, da zdravljenci med drugim ne smejo (več) kaditi, da pa morajo pisati ter hoditi v gore.

Prepoved kajenja in zahteva za gorništvo (stik z naravo) sta se mi - gledano laično - zdeli ne le sprejemljivi, temveč skoraj nujni. Zahtevo po pisanju sem pa začel razumevati šele nekaj let pozneje, ko sem začel pisati tudi sam. Zdaj, ko že nekaj let tudi sam pišem, se mi zdi, da je pri pisanju literarna kakovost zapisa sicer morda zaželena, a je v resnici postranska reč. Bolj pomembno se mi zdi spoznanje, da je pisanje najučinkovitejši način sistematičnega razmišljanja. Prednost tega načina razmišljanja je tudi, da ima zapis precej daljšo življenjsko dobo kot človek. Se pravi, brž ko je nekaj zapisano, je pozabljanje izključeno in morebitno sporočilo zapisa je na voljo vsem kasnejšim, branja željnim generacijam.

Čeprav so prispevki v knjigi Učili smo se živeti drugače razdeljeni po smiselnih poglavjih (Odločitev; Težave; Učenje in spreminjanje; Družinska ura; Spoznanje; Smisel; Razpoloženja; Spomini na otroštvo; Odraščali so z nami; Žena - mati; Pisma; Portreti; Zaključne naloge; In memoriam; Potopisi; Kaj mi polepša dan; Humor) se vidi, da so pravzaprav kronika dosežkov posameznikov. Kdor se je odločil pisati, je opisal svojo pot in opisi so, kot pravim, kar berljivi, če ne že kar izjemno berljivi, npr. Neoddano pismo (str. 163); Avtoportret (str. 187, 188); Pogled nazaj (str. 223); Anti-nekrolog (str. 262).

Poglavje Žena - mati se začne z ugotovitvijo, ki se sliši takole:
 

Morda je to res, saj sta sta oba odlična članka (str. 139, 141) o tem, kaj ženska ni, napisala avtorja, ne pa avtorici!

Seveda sem se vprašal, kdo ali kaj je resnično ozadje te knjige. Ali so se poglavja, opisana zgoraj, izoblikovala naključno ali načrtno? Je bil morda pokojni dr. Janez Klobučar - ki mu je posvečena ta knjiga - tisti, ki je dosegel, da so nekateri začeli razmišljati o smislu (življenja)? Ali pa je to bil urednik? Koliko pa je nas, ki nismo (bili) alkoholiki, pa smo si vsaj enkrat zapisali, kaj je (naš) smisel (življenja)?

Zares: kdor ni bil nikoli bolan, ne bo nikoli vedel, kaj je zdravje. Kdor ni bil nikoli zasvojen, ne bo nikoli vedel, kaj je zasvojenost:

...

Ves ta opis je, potem ko ga še trikrat popravim in preberem, še zmeraj samo bled ponaredek tistega, kar se je dan za dnem z menoj v resnici dogajalo. Ni niti besed niti nobenega še tako popolnega aparata, simulatorja, ki bi to psiho-fizično (ne)počutje zmogel kolikor toliko verodostojno prikazati. Nekomu, ki ni bil alkoholik, ki torej tega ni preživljal sam, nikoli ne bo dano tega občutiti, zato tudi ne povsem razumeti.

... Razumem vas vse, nesrečni zaznamovanci, ker sem bil sam eden izmed vas. Narobe je samo to, da vam ne morem ponuditi pomoči. Ker vem, da bi bilo zaman... (str. 225, 226).

...

Knjiga je tehnično in vsebinsko skoraj bibliofilsko lepo urejena. Je svojevrsten dokaz, da mora človek poiskati moč ne zunaj sebe, temveč samo in izključno v sebi. In bralec, ki je pripravljen narediti še zadnji korak, nenadoma odkrije ne le kaj egoizem je, temveč prevsem, kaj egoizem - ni!

	prejšnji članek	naslednji članek