Ker so učenci v osnovni šoli menda preobremenjeni, vedno znova slišim, da jih je treba razbremeniti. Morda; vsaj njihovi nahrbtniki so videti kar težki.

Tudi v srednji šoli so dijaki menda preobremenjeni. Njihovi nahrbtniki sicer niso videti posebno težki, a v časopisju se redno, s spodobnimi razmaki seveda, vedno znova pojavljajo razprave o preobremenjenosti z zastarelo snovjo.

Če sodim po zunanjih znakih, je tudi ljubljanski medicinec1 preobremenjen. Preobremenjenost se pojavlja menda bolj na začetku študija in naj bi bila vzrok za t. i. slabo (majhno) prehodnost v predkliničnih letnikih. Tako se na sejah Senata Medicinske fakultete (MF) redno, s spodobnimi razmaki seveda, vedno znova pojavljajo razprave, kako prehodnost povečati. To naj bi bilo avtomatično nekaj dobrega.

V sodobni družbi velja načelo produktivnosti. Z razvojem družbe se produktivnost mora povečevati; z enoto vloženega dela izdelati vse več enot izdelka.

Zdi se mi, da v Sloveniji poskušamo načelo industrijske produktivnosti nekako uvesti v osnovno in srednjo šolo ter na univerzo. Vse bolj se širi utvara, da je mogoče zmanjšati napor, potreben za usvajanje (t. j. asimilacijo) znanja. Ta utvara je očitno temelj, da postajamo vse bolj popustljiva (permisivna) družba.

Sodobnega diplomanta MF vidim torej kot mladega človeka, ki je šel skozi ekstenzivno šolo z vsemi njenimi značilnostmi. Torej je obilnost programov tisto, kar je v ospredju; učitelji so se pač trudili, da bi svojemu učencu prihranili vse tegobe intenzivne šole, samostojnega dela ter odgovornosti.

In kakšen je rezultat?

Žalosten. Iz okolja, polnega jadikovanja o preobremenjenosti ter razumevajoče javnosti, ki podpira študentovo izmikanje odgovornosti, in ki meni, "da študent pač ne more znati vsega" se vrne naš diplomant pravzaprav v isto okolje, iz katerega je izšel. Vendar je to okolje zdaj drugačno, prav nič razumevajoče; od diplomanta zahteva, da zna vse, in da je tudi odgovoren za vse. Morebitni podatki o preobremenjenosti niso več zanimivi. Razumljivo: diplomant je postal zdravnik ter tako pripadnik medicine, ki je očitno po mnenju permisivne družbe vsaj del establishmenta, če ne že kar del oblasti.

Zares, šola se v načelu lahko postavlja s številom svojih uspešnih, ne pa neuspešnih diplomantov. Vendar ob tem pozabljamo, da je izobraževanje privilegij, pridržan izključno le sposobnim (motiviranim) učencem. Ker pa tega temeljnega spoznanja naša permisivna družba še ni dojela, ker mnogi še vedno verujejo v nauk izkrivljene demokracije, da je vsak sposoben za vse, se je počasi izoblikovala permisivna, ekstenzivna šola od osnovne do visoke stopnje. Tako mi npr. na MF ni znan niti eden (poudarjam: niti eden) pedagoški pristop, ki bi zmanjšal ekstenzivnost, študenta navajal na samostojno intenzivno delo in ki bi razvijal njegovo odgovornost. Ker so vzroki že dolgo znani, sprašujem še enkrat:

Popustljivost v šoli - doklej še?

1Ko uporabljam ta izraz, imam v mislih študente medicine in stomatologije.

	prejšnji članek	naslednji članek