Ne dolgo tega se mi je zazdelo, da sem se približala odgovoru, kdo je "big brother" v odnosu med mediji in javnostjo. Vsi vemo, kako je z brati. Mlajši jih ljubimo ter potrebujemo, saj današnji svet temelji na prostem in hitrem pretoku informacij. Vendar nekateri od starejših neredko svoje bratsko pokroviteljstvo vzamejo zelo resno in bi želeli "svoje mlade" nenehno nadzorovati, čeprav mladi lahko živijo varno tudi brez tega. Mladi so zato nejevoljni in bratski ljubezni se pridružijo tudi negativna čustva.

Poleg resnih in izjemno zavzetih sodelavcev imajo mediji kot starejši bratje v svojih vrstah tudi "paparace", pri tem ne mislim samo fotoreporterjev, ki so sicer v manjšini, a v večini primerov vzrok nesoglasij v družini. Kaj si mlajši brat - javnost - predstavlja pod naslovom v dnevnem časopisu: "Drugačno zdravljenje skrajšalo življenje?" Sama najprej z žalostjo pomislim na vse svoje paciente, ki so neozdravljivo bolni in za katere vem, da jih bodo njihove družine kmalu izgubile. Soseda, ki zavzeto prebira dnevne novice, pa me je vprašala, "Kdo pa je bil ta zdravnik?" Potrpežljivo ji razložim, da je v tem primeru pacient sam opustil zdravljenje. Potolažena je odšla, ker ji ni potrebno skrbeti, h kateremu zdravniku ne sme na pregled.

V prvem trenutku se zdi, da smrt valižanske princese in podatek, da je pogrebno slovesnost preko televizijskih ekranov spremljalo dve milijardi gledalcev, nimajo nič skupnega s članki, kot je zgoraj navedeni. Vendar je sporočilo tega podatka, da smo nenehno pod budnim očesom medijev. Prav nič narobe ni, če so nadzoru izpostavljene osebnosti, ki so po poklicu "pravljična bitja", "varuhi zdravja in tolažniki žalostnih" ter "dušni pastirji". Narobe pa je, če gre za "paparaco stil" pri poročanju o posameznih človeških usodah, ki so vse svoje življenje preživele med svojimi družinami, prijatelji in sodelavci v službi, in imajo zgolj to "srečo", da se jim je v času kislih kumaric pripetila neobičajna nezgoda. V vsakdanjem življenskem ritmu bi jo mediji obšli kot popolnoma nezanivimo, zahteva po napolnjenenem medijskem prostoru v času političnega zatišja pa jo postavi na sramotilni piedestal.

Zagovorniki medijskega poročanja za vsako ceno zagovarjajo pravico javnosti do obveščenosti, ki ji seveda nihče ne oporeka. Veljalo pa bi ponovno in še posebej poudariti pravico javnosti do objektivne obveščenosti. Obsodba posameznika je hitro lahko prehitra, izrečenih in napisanih negativnih informacij o sebi pa ne bo mogel nikoli izbrisati. Beseda "oprosti" post-festum ni dovolj za rehabilitacijo posameznika, da ne omenjamo ostalih družinskih članov, ki tudi pogosto čutijo posledice (v starih civilizacijah so predvsem poudarjali šibkost in občutljivost otrok).

Skrbi me tudi za tiste, ki kupujejo rumeni tisk ter gledajo rumeno televizijo. Le z njihovo podporo se namreč "rumene strani" hranijo in razmnožujejo. Privlačnost rumenega branja je kontroverzna, kajti ni neizbežno, da se bralec kot žrtev ali kot osumljenec kmalu sam znajde v istem primežu. Medijem ne moremo očitati nekorektnosti, če zadostijo potrebam svojih bralcev. Zamisliti pa bi se morali nad tabloidno kulturo branja in sporazumevanja "mlajših bratov".

Zato lahko sklenem:

Homo homini paparaco in prav zato izginjajo apostoločni liki, pa naj si bodo to kraljične, umetniki zdravljenja in druge osebnosti, ki so imele v preteklosti posebno vrednost.

	prejšnji članek	naslednji članek