Predvsem je porastlo število "ostalih" (kolona G), saj razen redkih izjem noben zdravnik z upokojitvijo ne prekine svojega članstva v Zbornici. Njihovo število se je zato podvojilo (indeks 2,01).

Občutno je narastlo tudi število zasebnikov brez koncesije (kolona F, indeks 1,33) in nekoliko tudi število bolnišničnih zdravnikov (kolona C, indeks 1,09). Članstvo bolnišničnih zdravnikov je narastlo predvsem na podlagi zapoznele včlanitve nekaterih zdravnikov v zadnjih dveh letih in ne na podlagi eventuelno večjega zaposlovanja.

Podvojilo pa se je število zasebnikov s koncesijo (kolona E, indeks 1,98). Če smo imeli decembra 94 le 283 koncesionarjev, jih imamo avgusta 97 že 562. Do konca oktobra se jim bo pridružila še nova letošnja skupina. Temu primerno se je število zaposlenih v zdravstvenih domovih zmanjšalo z 2.322 na 2.027 (kolona A, indeks 0,97).

Delež koncesionarjev v celotni javni zdravstveni mreži (JZM) je še vedno zelo nizek, le 11 odstotkov. Celo med splošnimi zdravniki v osnovnem zdravstvu je le 11 odstotkov in med zobozdravniki v osnovnem zobozdravstvu le 32 odstotkov koncesionarjev.

Ker je interes po zasebni praksi več kot še enkrat večji od uresničenega, upravičeno sklepamo, da se kandidati za zasebno prakso množično srečujejo z nepremostljivimi ovirami. Ob informacijah o nenavadnih zapletih pri podeljevanju koncesij in pri najemanju ordinacijskih prostorov pa upravičeno sklepamo, da je nekaterim kolegom prehod v zasebno prakso namerno otežkočen.

Čeprav se te zdravilne metode v posameznih primerih uporabljajo, jih lahko uporabimo šele po postavljeni diagnozi. Postavljanje diagnoze je v izključni pristojnosti medicine. Za izbrano in predpisano terapijo, ki jo izvaja ustrezno usposobljena oseba, je odgovoren zdravnik. Zato mora vsako nalogo, ki je prenesena na pomožno zdravniško osebje, predpisati zdravnik, izvaja se lahko le pod njegovim nadzorom in z njegovo odgovornostjo.

Terapevtsko vrednost lahko zdravilnim metodam, ki niso zadovoljivo znanstveno preverjene, o katerih govori poročilo, pripišemo šele potem, ko so uspešno znanstveno preverjene. Ob tem mora biti dokazano, v skladu s splošno veljavnimi in priznanimi pravili o eksperimentiranju v primeru zdravljenja, da lahko z verjetnostjo vplivajo na izboljšanje ali povrnitev pacientovega zdravja. Z drugimi besedami, za alternativne zdravilne metode morajo veljati enaki standardi. Nekatere zdravilne metode so občasno lahko vključene v medicinski učni proces ali med zdravnikova terapevtska orodja, za natančnejšo določitev diagnoze.

Ekonomskih vprašanj, ki predvidevajo plačilo zdravilnih metod s strani socialnih sistemov, ne moremo obravnavati, dokler raziskave ne bodo potrdile učinkovitosti posameznih zdravilnih metod.

Ob zaključku: poročilo je nedosledno, nejasno in nerealno. Na upošteva resničnih interesov pacientov. UEMS trdno vztraja, da Evropski parlament ne sprejme poročila.

Problem prostorov "stare" Nevrološke klinike je v Kliničnem centru znan že dolga leta. Vsa ta leta so si nevrologi zavzeto prizadevali, da bi svojim pacientom omogočili dostojno zdravljenje, sebi pa strokovnosti primerne prostore za delo. Po 15 letih delovanja gradbenega odbora na Nevrološki kliniki je leta 1992 upravičeno zavzela prednostno mesto pri gradbenih načrtih KC, skupaj z Očesno kliniko.

Trud ni bil zaman, saj je bila v začetku septembra 1997 podpisana pogodba za izvedbeno projektiranje in izvedbo gradbeno-obrtniških ter instalacijskih del z vgradno opremo za objekt Nevrološke klinike KC Ljubljana. Podpisniki so Ministrstvo za zdravstvo (investitor), Klinični center Ljubljana (pooblaščeni naročnik) in "SCT" d.d. Ljubljana (izvajalec). Predmet pogodbe, ki se opravlja fazno, je tako najprej 1. faza, t.j. izdelava projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja, zatem bodo sledile še nadaljnje faze. Najprej bo potrebno izdelati tehnično dokumentacijo vseh projektov.

Deželno bolnico v Ljubljani so gradili od leta 1893 - 1895. Zgrajena je bila po paviljonskem tipu. V enem od paviljonov je bila sprva hiralnica tedanje Mestne bolnice, kasneje so imeli v stavbi svoje prostore infekcijski, dermatološki in nevropsihiatrični oddelek. Nekako od leta 1935 dalje so v stavbi zdravili predvsem paciente z nevrološkimi obolenji. Leta 1945 je stavba dobila ime Nevrološka klinika pri Medicinski fakulteti. Ob izgradnji nove stavbe KC je dobila še dodatne prostore v 5. nadstropju. Po preoblikovanju Kliničnega centra se sedaj imenuje Klinični oddelek za nevrologijo SPS Nevrološka klinika.

Zaradi opisanega razvoja je nevrološka klinika v zadnjih desetletjih poslovala v nefunkcionalnih prostorih. Pedagoško in znanstveno dejavnost je opravljala v izjemno slabih razmerah, samo zdravstveno varstvo pa je bilo iz sanitarno-higienskih razlogov že dlje časa ogroženo. Da je stanje nevzdržno (in to v desetletju, ki ga je SZO posvetila nevrološkim vedam: "Desetletje možganov", s katerim želi javnost osvestiti o pomenu prizadetosti možganske funkcije) in je vedno bolj podobno prvotnemu namenu tega paviljona - hiralnici, potrjujejo tudi odločbe o higienski oporečnosti, ki jih je izdal Zdravstveni inšpektorat RS (prvo že 2/4-1990, zadnjo pa 28/10-1996).

V letu 1994 je bil sprejet program za obdobje 1994-1998 v okviru Zakona o investicijah v javne zdravstvene zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija. V njem je bila predvidena nujno potrebna prostorska širitev KC (Nevrološke, Očesne in Otorinolaringološke klinike) in Onkološkega inštituta ter predvidena finančna sredstva. Posamezne klinike so že julija 1994 predale programske in projektne naloge ter jih po smernicah odbora za investicije v javne zdravstvene zavode pri Ministrstvu za zdravstvo, v novembru 1994 tudi revidirale. Avgusta 1996 je bila zaključena izdelava idejnega projekta za Nevrološko kliniko ter objavljen javni razpis za izvajalce. Orientacijska vrednost naročila je bila okrog 1.700.000.000 SIT, predvideni rok pričetka izvajanja naročila je bil november 1996, dokončanje pa 24 mesecev. Razpisna komisija pri Ministrstvu za zdravstvo je med ponudniki izbrala podjetje SCT, ki je menda pogodbo podpisalo, pogodba sama je bila nato poslana v podpis za soglasje Ministrstvu za finance. Soglasje za Nevrološko kliniko ni bilo pridobljeno, konec leta je KC dobil zeleno luč za izvedbo projektov za Očesno kliniko, Onkološki inštitut in Tehnične službe. Nevrološka klinika je po zamiku devetih mesecev le prišla na vrsto. Predvideni rok pričetka izvajanja naročila naj bi bil april 1997, rok dokončanja pa 24 + 6 mesecev od novembra 1996. Po zadnjih informacijah so pridobljena vsa soglasja k načrtu komunalne infrastrukture in lokacijski dokumentaciji tako za Nevrološko kliniko kot za ostale zgoraj omenjene gradnje.

Upam, da se bomo tako zaposleni kot bolniki in njihovi svojci lahko kmalu vselili v nove prostore, kjer bo omogočeno normalno strokovno, raziskovalno in pedagoško delo.

Program in družabni del srečanja bo vodil gospod Slavko Podboj. V programu bodo nastopili plesni par Primož Ramovž in Petra Vidmar ter Blejski plesni studio. Za ples bo igral ansambel Music Box. Zabavali se boste lahko tudi v Casinoju (prost vstop) in ob srečelovu.

V Makedonski zbornici se veliko ukvarjajo z oblikovanjem zakona o zdravnikih. Osnutek zakona so razdelili vsem občinskim odborom zbornice in vsem zdravnikom. Pripombe na osnutek bodo zbrali v teh občinskih odborih, nato pa jih bodo uskladili na republiški ravni. Ministrstvo za zdravstvo je pripravljeno, da skupaj z Zbornico predlog analizira in najde najustreznejše rešitve.

Dr. Duma navaja, da je osnovni problem pri preobrazbi zdravstva neustrezna zakonodaja. Pod vplivom evropske javnosti bo potrebno sprejeti načela demokratične strokovnosti. Nekateri trdijo, da ni primeren čas za ustanavljanje strokovnih združenj, ki bi se vmešavala v vprašanja, ki so jih do sedaj urejali administrativno in birokratsko. Privaditi se bomo morali, trdi dr. Duma, da ni več tako, kot je bilo takrat, ko je velik brat dal idejo, ki je morala postati najpametnejša in najracionalnejša. Če bomo po tej poti nadaljevali, bomo prispeli tudi do tja, kjer so zdravniške plače 200 DEM mesečno. Zavedati se moramo, da je naša usoda v naših rokah.

Projekt Svetovne banke za sanacijo zdravstva v Makedoniji temelji na miselnosti zdravnikov, ki delajo v ordinacijah s pacienti, in ki poznajo probleme, ne pa na miselnosti zdravnikov, ki delajo v administraciji. Tako kot slednji, gledajo na probleme tudi mnogi uradniki v pisarnah s klimatskimi napravami, kjer prebirajo evropske dokumente in sestavljajo okrožnice. Na koncu se zgodi, da je komisija, ki je pripravljala gradivo za sanacijo zdravstva, vključena v skupino, ki je pripravljala projekt za nadzorovanje in izvajanje. Rezultat je načrt za poskusno delo v dveh občinah.

Velik problem je nizko vrednotenje dela zdravnikov, ki se kaže v plačah. Zbornica si prizadeva za ureditev tega vprašanja. Plače morajo biti odsev strokovne usposobljenosti in kakovosti zdravniškega dela. Dr. Duma je dejal, da se končuje obdobje, ko so imeli zdravniki enake plače, ne glede na odgovornost in učinkovitost pri delu.

Predsednik se je dotaknil tudi vprašanja odnosov zdravništva do političnih strank. Dejal je, da so lahko zdravniki strankarsko različno opredeljeni, vendar stranke ne morejo imeti vpliva na delo zdravniških združenj.

Reorganizacija zdravstva je počasna. Mednarodna projektna enota si prizadeva, da zdravnike v državi seznani z načrtovanimi spremembami. Z Zbornico je bilo doseženo soglasje o načinih obveščanja. V državi je bilo že nekaj sestankov z zdravniki, mnoge še načrtujejo. Pri tem uspešno sodelujejo tudi s Komisijo za zasebno zdravstvo.

V svojem poročilu je predsednik omenil tudi dobro sodelovanje z zdravniškimi zbornicami Slovenije, Hrvaške in Črne Gore, naštel pozdrave zdravniških združenj drugih držav in poročal o proslavi pete obletnice Zbornice. Tam je prejel nagrado Sv. Nauma Ohridskega za etično in požrtvovalno delo dr. Aleksander Boškovski, zdravnik splošne medicine, ki 25 let dela v majhni vasici na makedonsko grški meji.

Na koncu svojega poročila je predsednik govoril še o Internetu in drugih elektronskih sredstvih, ki si utirajo pota v zdravniške kroge.

Od 16. do 18 maja je bilo v Zagrebu 4. srečanje srednje in vzhodno evropskih zdravniških zbornic.Udeležili so se ga predsedniki in podpredsedniki nemške, avstrijske, madžarske, češke, hrvaške, slovaške, poljske in slovenske zdravniške zbornice. O delu tega sestanka poročajo Liječničke novine v svoji 131 številki, 30. junija 1997. V članku, katerega vsebino povzemamo, sta objavljeni tudi dve sliki s tega posveta. Drugo, na kateri so tudi predstavniki naše Zbornice, ponatiskujemo z njihovim dovoljenjem.

Vsebina posveta so bili odnosi med zdravniškimi strokovnimi združenji in novo ustanovljenimi zdravniškimi zbornicami v tranzicijskih državah, odnosi zbornic z državnimi administracijami in etična vprašanja, ki se pojavljajo pri delu zbornic.

O odnosih med zdravniškimi združenji in zbornicami so poročali vsi udeleženci. Zaradi socialistično komunistične usmerjenosti, ki je še vedno prisotna v posameznih zdravniških združenjih nekaterih držav, odnosi z zbornicami, ki so drugače usmerjene, niso dobri. (npr. v Poljski). Zelo dobri so odnosi v Madžarski, Slovaški in Hrvaški, izboljšujejo se v Sloveniji. V Avstriji se ukvarja Zbornica z vsemi strokovnimi, stanovskimi in sindikalnimi vprašanji. V Nemčiji so odnosi z zdravniškimi društvi, ki med seboj niso povezana, zelo dobri. Tudi na Češkem zbornica dobro sodeluje z 72 zdravniškimi društvi.

K načelnemu sporazumu v Hrvaški, da se Komora (zbornica) in Zbor liječnika (zdravniško društvo) združita v enotno organizacijo, je dr. Kloiber iz nemške zdrav-niške zbornice pripomnil, da evropska skupnost takih integracij ne odobrava. Članstvo v strokovnih društvih je prostovoljno in država nima nikakršnega vpliva na njihovo delovanje. Članstvo v zbornici pa je obvezno, država prenaša na zbornico nekatera javna pooblastila in ima zato določen nadzor nad njenim delom. Predstavniki ostalih vzhodno evropskih držav so izjavili, da ne predvidevajo takih integracij.

O odnosih Zdravniških zbornic z državnimi institucijami so govorili drugi dan posvetovanja. Nobena izmed prisotnih zbornic ni bila v celoti zadovoljna s temi odnosi. Sestanki z ministrom so v nekaterih državah celo dvakrat mesečno, vendar so vsi menili, da strokovni zbornični potenciali niso izkoriščeni v zadostni meri.

O mnogih etičnih vprašanjih, ki se pojavljajo pri delu zbornic, so se dogovorili, da se pravno etične komisije zbornic povežejo med seboj in tako pomagajo druga drugi pri reševanju velikokrat zelo zapletenih vprašanj.

Na posvetovanju so sprejeli sledeče sklepe:

1. Enotnost zdravnikov jamči najučinkovitejše uveljavljanje zdravniških interesov.
2. Zdravniške zbornice morajo izvajati naloge, ki so jim zaupane z državnimi pooblastili. Te naloge lahko izvajajo v sodelovanju z zdravniškimi združenji, vendar tako, da ne ogrožajo njihove samostojnosti.
3. Zakonsko določeno zastopanje stanovskih interesov s strani zbornic lahko zdravniška združenja vsebinsko podprejo in dopolnijo, vendar svoje naloge in sodelovanje izbirajo po lastni presoji.
4. Zdravniška združenja v nekaterih državah udeleženkah tradicionalno med drugim opravljajo tudi znanstveno-raziskovalne in sindikalne naloge. Organizirano zdravništvo pa zastopa zdravniške interese v zbornicah s posebno odgovornostjo do bolnikov in javnosti.
5. Zdravniške zbornice delujejo na temelju zakonskih pooblastil, ki so jih dobila od parlamentov svojih držav. Zato so v teh okvirih sogovorniki vlade pri obravnavanju vseh medicinskih vprašanj in vprašanj s področja socialne politike.
6. Poslanska pristojnost zdravniških zbornic obsega zdravniško dejavnost na vseh področjih, vključno z ekonomskimi razmerami. Neugodne gospodarske razmere ogro-žajo kakovost zdravniškega dela. Zbornice se morajo truditi za doseganje takih ekonomskih pogojev, ki bodo omogočali tako kakovostno strokovno delo.

Na svetovnem posvetovanju o debelosti, ki je bilo maja letos v Ženevi, so strokovnjaki s poslanico posvarili svet pred resnim tveganjam, ki ga milijonom prinaša debelost. Debelost botruje večini kroničnih nenalezljivih bolezni (sladkorna bolezen, hipertenzija, koronarna bolezen, infarkt, možganska kap ipd.), obenem pa poslabšuje prognozo določenih tipov malignih obolenj, prebavil (zlasti žolčnik), kostno-mišično-vezivnega sistema in respiratornega trakta.

V želji, da bi uvedla enotno pojmovanje in klasifikacijo debelosti je na ženevskem posvetovanju o debelosti, skupina renomiranih strokovnjakov iz 25 držav pričujoči fenomen sklenila natančneje definirati in ovrednotiti. Klasifikacija debelosti temelji na BMI v kg/m2 (Body Mass Index), ki po definiciji pomeni razmerje med telesno težo v kg in površino telesa (kvadratom posameznikove višine v metrih). Kategorije debelosti po najnovešji klasifikaciji WHO izgledajo takole:

• Predstopnja debelosti: BMI od 25 - 29,9 kg/m2
• BMI enak ali večji od 25 kg/m2 = prekomerna telesna teža
• Debelost: BMI 30 kg/m2 in več
• 1. stopnja debelosti: BMI 30 - 34,9 kg/m2
• 2. stopnja debelosti: BMI 35-39,9 kg/m2
• 3. stopnja debelosti BMI več kot 40 kg/m2.

Poleg debelosti odraslih je seveda zelo zaskrbljujoča tudi prekomerna telesna teža in posledična debelost otrok in mladine, ki sledi zgrešenemu vedenjskemu vzorcu svoje okolice.

Sicer pa sta prekomerna telesna teža in debelost kompleksna multidisciplinarna pojava, ki zahtevata načrtno strokovno utemeljeno in kontinuirano multisektorsko obravnavo. Zato ni dovolj, da se z njima ukvarja samo zdravstveno osebje, saj problematika zadeva tudi socialo, vzgojo in izobraževanje, šport, prehrano v širšem smislu in nekatera druga področja, ki naj bi se tako ali drugače vključevala v promocijo zdravja in preprečevanje bolezni.

Gobavost predstavlja pomemben javnozdravstveni problem v 55 državah oziroma področjih, 91% okužb se pojavi v najbolj endemskih deželah Afrike in Južne Amerike.

V prizadevanjih za odpravo gobavosti WHO sodeluje z ministrstvi za zdravstvo prizadetih dežel in njihovih sosed, s priznanimi mednarodnimi strokovnjaki in inštitucijami s tega področja, z IMF in WB ter s posameznimi deželami članicami, ki intenzivno podpirajo program eradikacije gobavosti na svetovnem nivoju (Japonska - Nippon Foundation). Upoštevajoč najnovejše trende na tem področju, WHO upravičeno pričakuje, da ji bo na pragu 21. stoletja (podobno kot nekoč črne koze), gobavost uspelo zbrisati s seznamov problematike javnega zdravstva na svetovnem nivoju.

Za konec pa še nekaj svežih statističnih podatkov o lepri: kot endemska bolezen je prisotna v 55 državah, število primerov je okoli 1,15 milijona, medtem ko je število registriranih primerov v terapevtskem postopku 888.000. Na svetu živi 2 milijona ljudi, invalidnih in nezmožnih zaradi posledic gobavosti in 8,4 milijona ozdravljenih bolnikov.

Omenjeni virusi prizadenejo predvsem gastrointestinalni in respiratorni trakt, kjer se virusi replicirajo, nato pa s krvjo potujejo po organizmu ter prizadenejo različna tkiva in organe. Klinični simptomi spominjajo na nespecifično obolenje s povišano temperaturo, ki jo lahko spremlja še izpuščaj (eksantem), herpetična angina, akutna respiratorna simptomatika, konjunktivitis, aseptični meningitis, encefalitis, mioperikarditis in redkeje tudi paraliza.

Klinična diagnoza je zahtevna, saj je pogosto težko določiti specifičnega povzročitelja infekcije iz družine enterovirusov. Laboratorijska diagnostika zahteva specializirano obdelavo.

Epidemiološke raziskave pričajo, da so virusi ubikvitarni (najti jih je povsod po svetu), človek pa se je doslej izkazal za edinega gostitelja enterovirusov.

Zdravljenje je otežkočeno zaradi dejstva, da zaenkrat še ni na voljo specifičnega antivirotika, ki bi vplival na okužbo. Terapija je zato predvsem simptomatska.

Preventiva in nadzor zahtevata dobre higiensko-sanitarne pogoje, virusi pa so odporni na številna dezinfekcijska stredstva (uporaba klorovih in jodovih razkužil).

V zadnjem času WHO beleži nekaj pomembnih epidemij okužb z enterovirusi: Gaza (meningitis), Malezija (infekcija sluznice ust in žrela), lansko leto pa je na Cipru izbruhnila epidemija aseptičnega meningitisa.

Tako kot na področju bakterijskih infekcij, si WHO prizadeva tudi za zmanjšanje in eliminacijo virusnih okužb (zlasti s preventivnimi ukrepi v sodelovanju z ministrstvi za zdravstvo posameznih dežel članic).

Na letošnjem zasedanju osmerice velikih - G8 v Denverju, v ameriški zvezni državi Kolorado, ki je bilo posvečeno predvsem politiki in gospodarstvu, se je "osem veličastnih" dotaknilo tudi zdravja in zdravstva, ki na svojevrsten način vpliva na blagostanje ljudi.

Na zasedanju predsedstva, je japonski premier Hašimoto predlagal, da na prihodnje srečanje G8 uvrstijo konkretno zdravstveno problematiko. Tako naj bi leta 1998 v Birminghamu že razpravljali o parazitskih boleznih (malarija ipd.).

Zaključno sporočilo za javnost letošnjega prvega zasedanja v razširjenem sestavu, (sedmim velikim se je pridružila še Rusija), ugotavlja, da nalezljive bolezni, vključno z TBC, malarijo in HIV/AIDS-om botrujejo več kot tretjini smrtnosti na svetu. Infekcijske bolezni tako predstavljajo zanimiv in pomemben izziv za zdravstvo, varnost, finance in gospodarstvo sodobne družbe. V številnih predelih sveta se je število nalezljivih bolezni in z njimi povezana smrtnost povečala iz različnih vzrokov (rezistenca na zdravila, migracije ipd.).

Zaskrbljujoč je tudi podatek o novih nalezljivih boleznih (30), ki so se v zadnjih dvajsetih letih uvrstile na seznam klasičnih infekcijskih obolenj. Med njimi velja omeniti zlasti infekcijo z virusom HIV, ebolo, rotavirusi ipd. Med najbolj razširjene endemske nalezljive bolezni sodijo malarija, diareja (zlasti pri otrocih), respiratorne infekcije (zlasti spodnji del dihal) in HIV/AIDS.

Kot odgovor na zaskrbljujočo situacijo na tem področju je WHO že leta 1995 ustanovila Center za nadzor in spremljanje nalezljivih bolezni (EMC), obenem pa je pereči problematiki nalezljivih bolezni in z njimi povezanim zapletom posvetila tudi letošnji svetovni dan zdravja.

Ker je problematika obsežna in globalne narave, se zlasti razvite države z njo pospešeno ukvarjajo na najvišji ravni. Posvetovanje na vrhu, ki se je pred 5 leti odvijalo v Riu de Janeiru, pomeni eno izmed ključnih prelomnic - odtlej sta zdravje in okolje postala predmet številnih strokovnih srečanj in posvetovanj multidisciplinarne narave.

WHO si s svojimi strokovnjaki prizadeva za čimbolj učinkovito delovanje na tem področju, obenem se z zdravjem in okoljem vse bolj ukvarjajo tudi ZN. Na zadnjem zasedanju Generalne skupščine ZN je o tem razpravljala posebna strokovna komisija, WHO pa je pripravila poročilo o trenutnem stanju na področju zdravja in okolja.

V ilustracijo si oglejmo nekaj najpomembnejših podatkov s tega poročila:

• 2/3 zapletov, (ki jih je možno preprečiti), povezanih z nezdravim, okoljem prizadene otroke in mladino;
• nezdravo okolje botruje kar 25 % zdravstvene patologije (tudi to bi lahko preprečili);
• najpogostejše pomanjkljivosti na tem podroju: so neustrezne higiensko-sanitarne razmere, oporečna pitna voda oziroma njeno pomanjkanje, neustrezna prehrana, onesnaženje zraka, vode, tal, hrane ipd., neustrezne razmere v mikro (dom, delovno okolje) in makroklimi;
• 2900 milijonov ljudi živi v neustreznih higiensko-sanitarnih pogojih;
• 1100 milijonov nima dostopa do ustrezne pitne vode;
• okoli 100 milijonov (predvsem mater in otrok) je izpostavljenih neustrezni mikroklimi v domačem in delovnem okolju;
• okolje prizadene tudi razvoj (promet, kmetijstvo, urbanizacija ipd.).

Svetovna kampanja proti epilepsiji pomeni nov izziv za oba glavna akterja - WHO in nevladne organizacije (NGO) s tega področja, na katerem je v mednarodnem prostoru aktivna in uspešna tudi Slovenija. Med NGO sta najpomembnejši Mednarodna liga proti epilepsiji (ILEA), ki združuje zdravnike, znanstvenike in zdravstvene strokovnjake ter Mednarodni urad za epilepsijo (IBE), ki povezuje paciente in njihove najbljižje.

Dr. Nakajima je v svojem nagovoru ob začetku kampanje pozval politike, zdravstvene delavce, pravnike, mednarodne in nacionalne vladne in nevladne organizacije, donorje in sponzorje ter ostalo javnost, naj pomagajo pri oblikovanju in zagotavljanju razmer, ki bodo omogočile epileptikom, da bodo končno stopili iz snece in zaživeli sodobnega človeka vredno življenje. Namestnik generalnega direktorja, dr. Antezana, pa je poudaril pomen zdravstvene in socialne plati oskrbe epileptikov. Ob ustrezni skrbi, negi in terapiji lahko nadzorujemo in vodimo do 70 % obolelih, vendar pa okrog 75 % epileptikov (okoli 30 milijonov, predvsem v deželah v razvoju) sploh ni deležno nikakršne strokovne pozornosti in ustrezne terapije.

Kampanja je dvosmerna, namenjena javnosti (splošna) in ciljana, posvečena predvsem zdravstvenemu sektorju v prizadevanjih za čimboljšo identifikacijo potreb, promocijo zdravja, vzgojo, izobraževanje, osveščanje, trening, zdravstvene in ostale storitve, raziskavo in preventivo (specifična).

Dr. Edward Reynolds, predsednik ILAE, je v svojih govorih ob začetku kampanje poudaril, da so pred dobrimi tridesetimi leti med največje tabuje v zdravstvu sodili rak, gobavost in epilepsija. Prvima dvema tegobama se je kmalu uspelo prebiti iz anonimnosti, epilepsija pa je ostajala v senci, saj je večina pacientov iz socialnih razlogov ostajala brez potrebne skrbi, pozornosti in terapije.

Ena glavnih nalog opisane kampanje je torej brezkompromisni konec diskriminacije pacientov z epilepsijo.

Tudi Slovenija se bo odzvala na dan duševnega zdravja otroka z nekaj dogodki in projekti.

WHO - Kolaborativni center za duševno zdravje otrok pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani pripravlja v sodelovanju s Slovensko fondacijo in pod pokroviteljstvom Ministrstva za zdravstvo Republike Slovenije, Nacionalno konferenco o promociji duševnega zdravja otrok in mladostnikov.

Konferenca želi:

• Opozoriti na vprašanja duševnega zdravja in psihosocialnih motenj v otroštvu in adolescenci, ki so v tem trenutku družbenega razvoja pomembna za Slovenijo.
• Podati pregled dejavnosti na področju varstva in zaščite duševnega zdravja otrok in mladostnikov v Sloveniji.
• Ugotoviti potrebne oziroma nepokrita področja, na katerih bi bilo potrebno razvijati programe.
• Prikazati odnos med posameznimi sektorji, ki so udeleženi pri varovanju in promociji duševnega zdravja otrok in mladostnikov: odločevalci na politični ravni, financerji, strokovnimi službami, nevladnim sektorjem in med posameznimi področji družbenega delovanja (zdravstvo, psihološke službe, šolstvo, socialne službe itd.)
• Predstaviti sodobne teoretske osnove varovanja in promocije duševnega zdravja otrok in mladostnikov.
• Izdelati priporočila in predloge za investicije v zdravje in druge razvojne usmeritve na področju delovanja služb za potrebe Ministrstva za zdravje Republike Slovenije, drugih vladnih institucij in nevladnih organizacij.

Slovenska fondacija, Zveza prijateljev mladine Slovenije in WHO Kolaborativni center za duševno zdravje otrok, pripravljajo dvodnevni posvet o vlogi nevladnih organizacij pri varovanju duševnega zdravja otrok. Države zahodne Evrope in ameriška celina uporabljajo različne oblike delovanja prostovoljcev za pomoč otrokom s posebnimi potrebami (druženje, psihosocialno pomoč, učno pomoč) in za izboljševanje kakovosti otrok na sploh (rekreacijske, športne, zabavne, kulturne dejavnosti). Tudi v Sloveniji je veliko projektov prostovoljnega dela namenjenih krepitvi obvladovalnih zmogljivosti otrok in mladih, pa tudi pomoči tistim, ki so v stiskah. Dejavnosti prostovoljcev tečejo bodisi v okviru nevladnih organizacij, ali pa jih izvajajo v strokovnih zavodih. Dober primer za to je sodelovanje Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani s študenti in dijaki prostovoljci. Skozi vse leto približno 80 prostovoljcev nudi pomoč otrokom s psihosocialnimi in učnimi težavami. To se dogaja v okviru Svetovalnega centra ob strokovnem vodenju koordinatorice projekta in terapevtov, ki obravnavajo otroke. Namen posveta je prikazati katere oblike in vsebine prostovoljnega dela in delovanja nevladnih organizacij, v Sloveniji ščitijo duševno zdravje otrok in mladostnikov. Drugi namen je spodbuditi strokovne službe k sodelovanju s prostovoljci in nevladnimi organizacijami. Prostovoljno delo na psihosocialnem in izobraževalnem področju je ena od poti k aktiviranju štirih skupnostnih virov pomoči otrokom v preventivne namene v okviru skupnosti. Delovanje doraščajočih v socialnem prostovoljnem delu pa ima znaten pozitiven vpliv na njihovo podobo o sebi, osebnostno rast in vzgojo za odgovorno državljansko vlogo. Posvet bo novembra 1997.

V zaščito duševnega zdravja in psihosocialnega razvoja otrok gotovo sodi tudi razvijanje prosocialnega in solidarnostnega vedenja. To temo bo moltidisciplinarno obravnaval posvet "Medvrstniški odnosi in prosocialno vedenje otrok". Posvet bo organizirala v mesecu septembru 1997 Zveza prijateljev mladine Slovenije. Akcija presega enkratno strokovno srečanje za šolske delavce in predstavnike nevladnih organizacij, katerih dejavnost je skrb za psihosocialno dobrobit otrok. Medvrstniški odnosi in prosocialno vedenje bo tema letošnjih otroških pralamentov, ki tečejo na ravni posameznih osnovnih šol, občin in na državni ravni z zaključnim nastopom otrok v slovenskem državnem zboru.

Pomembna dejavnost promocije duševnega zdravja otrok je tudi širjenje znanj o psihičnih travmah v otroštvu in možnostih pomoči. Ta dejavnost zavzema pomembno mesto v programu dela Kolaborativnega centra. Vključuje tako razvijanje diagnostičnih in terapevtskih modelov, kot vgrajevanje znanj v sisteme, katerih porabniki so otroci - zdravstvene zavode, centre za socialno delo, šole in ne na zadnje med vse odrasle osebe, ki lahko pomagajo otrokom, predvsem starše.

Vsebine strokovnih dogodkov, ki naj bi označili mednarodni Dan duševnega zdravja v Sloveniji, očitno kažejo na to, da je promocija duševnega zdravja zadeva vseh segmentov družbenega življenja. Zgolj medsektorski, interdisciplinarni in skupnostno naravnani pristopi imajo lahko epidemiološko pomemben vpliv na varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov.

Srečanje specializantov pediatrije, 12. junij 1997, Krka Novo mesto

Najbrž se vsi zavedamo, kako pomembni so medčloveški odnosi, tako na delovnem mestu kot v zasebnem življenju. Na žalost pa v vsakodnevni tekmi s časom na to velikokrat pozabimo. Glavna skrb specializantov pediatrije postane "Nellson " (Textbook of Pediatrics). Vsi hitimo s študijem in opravljanjem kolokvijev. Mnoge izmed naših kolegov utruja vsakodnevna vožnja v Ljubljano, drugi lahko s svojimi družinami preživljajo le vikende. Le redkokdaj si po opravljeni službi utegnemo ukrasti še trenutek in poklepetati ob kavici.

Navkljub vsemu se je letošnjega strokovno-družabnega izleta specializantov pediatrije udeležilo skoraj trideset bodočih pediatrov. S seboj smo povabili še trenutno krožeče sekundarije na Pediatrični kliniki, specialiste pediatre pa je zastopal dr. Silvo Kopriva.

Z organizacijo izleta nismo imeli prav nobenih težav, saj smo se takoj obrnili na pravi naslov. Gospa Mojca Prah Klemenčič iz tovarne KRKA je prisluhnila vsem našim željam in prevzela organizacijo in sponzorstvo našega druženja. Tako smo se v sončnem četrtkovem jutru 12. junija 1997 odpravili na pot izpred pediatrične klinike proti Novemu mestu. V tovarni KRKA so nas kar takoj presenetili z obilnim okrepčilom.V strokovnem programu smo prisluhnili zanimivim predavanjem o dejavnosti in proizvodih tovarne KRKA. Obnovili smo znanje o antibiotični terapiji s poudarkom na novem krkinem makrolidnem antibiotiku klaritromicinu (Fromilid). Po ogledu tovarne Krka so nam naši gostitelji pošteno napolnili lačne trebuhe z okusnim kosilom. Za naše naslednje doživetje je bila takšna energijska podpora zelo obrodošla, kajti pot nas je vodila na rafting na reko Krko.

V Zagradec smo prispeli po krajši vožnji. Čolni so nas že čakali in precej smeha je bilo, preden smo se uspeli stlačiti v gumijaste obleke. Bolj spretni veslači niso imeli večjih problemov z reko, bolj nerodni pa smo večkrat nasedli na kamniti prod že precej usahle reke. Kopanju in škropljenju se seveda nismo odrekli. Zabave skratka ni manjkalo. Za prijeten zaključek našega izleta smo se odpeljali še na kmečki turizem v Žužemberg. Ko smo si opomogli s pečenimi postrvmi, se nadaljnjim športnim aktivnostim nismo mogli upreti. Pomerili smo se v odbojki in naša izbrana ekipa je, seveda ob bučnem navijanju, premagala ekipo gostov iz Dolenjskih toplic.

Čas je kar prehitro bežal in večer se je prevesil v noč. Na poti proti domu sem razmišljala o prijetnih trenutkih, ki smo jih preživeli skupaj. Bežni vsakodnevni stiki v službi niso dovolj, da bi v resnici spoznali drug drugega, zato si velikokrat ustvarimo napačne podobe o ljudeh. Upam, da je naš izlet izpolnil svoj namen, in da bo vsem udeležencem na naše druženje ostal lep spomin. Na koncu naj se v svojem in v imenu vseh udeležencev najtopleje zahvalim tovarni KRKA, gospe Mojci Prah Klemenčič in g. Beti Stojanov, ki so nam omogočili naš izlet. Brez njih ga v taki obliki ne bi mogli izpeljati. Nasvidenje na reki Krki naslednje leto.

Pred mano je lanska decemberska številka tega glasila, ki letos izhaja že peto leto. Revija ima 31 strani in je deklarirana kot zdravniška, zdravstveno politična, podjetniška in uradna revija madžarskih zdravnikov. Že iz tega je razvidno, kako široko so zastavljeni njeni cilji. Tiskana je v črno beli tehniki z barvnim ovitkom in barvnimi reklamami in ima nekaj barvnih fotografij.

Na drugi strani ovojnice celo stran obsega vabilo na pusti ples v Budimpešti. Na tretji strani je pregledna vsebina glasila in uvodnik, ki ga je napisal glavni urednik. Glasilo je vsebinsko razdeljeno na več sklopov. Prvi sklop ima več strani in ima naslov: Strani zdravniške zbornice. Tukaj je govora o izredni skupščini zdravniške zbornice, kjer se je največ govorilo o njeni organiziranosti. Sledijo strani z laično problematiko in polemičnimi članki o vplivu politike na zdravstvo in o organizaciji urgentne medicinske pomoči pri poškodbah. Naslednji sklop so aktualnosti, ki obsegajo samostojne članke ali povzetke predavanj posameznih strokovnjakov ali najave mednarodnih kongresov. Teme so zelo zanimive: Začel se je družbeni spor, finančna odgovornost v zdravstvu, zdravstveno stanje prebivalstva, prvo srečanje hišnih (družinskih) zdravnikov in farmacevtov, problemi privatizacije, zdravje v šolah. Naslednje strani so posvečene znanosti in izobraževanju z zapisom o Nobelovi nagradi iz imunologije. Sledijo strani za prosti čas, nato novosti, kjer so opisane nekatere novosti v ambulantni kirurgiji. Naslednjo rubriko predstavljajo odmevi in pisma bralcev. Sledijo informacije z razpisi delovnih mest, stanovanj, oglasi in obvestili. Zadnje strani revije so posvečene kroniki, kjer je zelo na kratko predstavljen program strokovnih srečanj po datumih.

Lahko bi rekli, da je revija manj pregledna od naše Izide, da nima rumenih strani, da je skromna po obsegu, saj ima le 32 strani, od tega 4 strani barvnih reklam. Tiskana je na dobrem papirju, je na dovolj strokovnem nivoju, da lahko zadovolji večino madžarskih zdravnikov. Daje pregled zdravstvenega dogajanja na madžarskem in obravnava probleme, ki bremenijo večine držav v tranziciji. Med te spadajo: privatizacija, organizacija zdravstva ter njegovo financiranje. Revija daje poseben poudarek pomenu in organizaciji zdravniške zbornice. Čeprav po obsegu skromna, se skuša približati podobnim evropskim revijam, kar ji bo že čez čas tudi uspelo. Razen glavnega urednika v uredništvu dela še 5 urednikov za posamezna področja. Pohvalimo torej lahko našo Izido, ki ima poleg glavnega in odgovornega urednika (v isti osebi) še urednico in lektorico (v isti osebi) ter urednika ene rubrike, a vsak mesec povprečno 90 strani.

	prejšnji članek	naslednji članek